Tiskane izdaje
Nova ilustrirana izdaja Lainščkove knjige za otroke (zlasti tiste, ki to želijo biti, starostna omejitev ponavadi pri takih oznakah niti ni pomembna) je hkrati avtorsko pretuhtavanje teksta, prvič izdanega že pred skoraj dvajsetimi leti, leta 1996 pri Prešernovi družbi, z ilustracijami Igorja Ribiča. Velecirkus Argo je torej nastal v nekoliko drugačnih časih, a to naj ne moti velikega duha. Velja si torej zastaviti vprašanje, kako bralca besedilo nagovarja danes.
Lainščkova zgodba o cirkusu bi na prvi, hiter pogled v dandanašnjih časih pametnih naprav in instantnih digitalij lahko delovala zastarelo; mladina se težko poistoveti z analognimi časi, na katere namiguje zgodba. Kaj nam torej dandanes lahko pove Velecirkus Argo? Najprej: zgodba ni tako zelo anahronistična, kot bi se zdelo. V pričujočem cirkusu dvanajstletna protagonista, cirkuška otroka, ne požirata mečev, ne krotita levov in ne izvajata trikov z ruticami, pač pa se sprehajata skozi domišljijo drug drugega.
Točneje: to z njima počne čarovnik (čudežnik) Garam Abdel Garam. Njegova pomočnika sta in pred čisto domišljijsko zmešnjavo, iz katere bi ne bilo več izhoda, ju rešuje zgolj tesno prijateljstvo. »Fantastični« pol zgodbe tako postane osrednji, pa ne nujno »magično realistični«, kamor Lainščkove zgodbe že desetletja tlači literarna veda, temveč prej »magično ontološki«, kar bo precej hitro jasno vsakemu, ki bo knjigo zares prebral.
Torej: cirkusu ne gre najbolje, to moramo priznati. Že pri postavljanju šotorov so vedno znova v vsakem novem kraju iste težave. »Ali so se uprli sloni«, pravi zgodba, »brez katerih šotorskih pilotov in nosilcev sploh ni bilo mogoče dvigniti, ali je med potjo v kletke pobegnila kaka zverina ali pa je intendant Markuš pomešal načrte in so sredi dela ugotovili, da se cirkuški park spreminja v labirint (…).« Čeravno človek noče biti zloben, kaj hitro pomisli na dandanašnjo ureditev sveta.
Pa vendar: svetli točki sta že omenjena protagonista, zdi se, da na njiju počiva usoda nadaljnjega cirkuškega uspeha. Tudi sicer sta posrečena: Gela Gela je nekoliko bolj skuliran pol, Tulsi pa denimo verjame, da so naši predniki astronavti. Tu je še opica Banfi, za katero morata skrbeti; alergijo ima in edino zdravilo je prostost. Da ne bomo preveč razkrili; dejstvo je, da se že na začetnih straneh skrivajo zanimivi večplastni nastavki, po katerih lahko, ne glede na hojo po vodi in karkoli še pride v nadaljevanju, bralec potuje na več načinov. Eden je čisto linearen, tak, po katerem zgodbo pač preberemo in se zraven zabavamo.
Vendar bo to moralo biti zgolj izhodišče za (zgoraj nakazano) bolj tehtno pretuhtavanje »otroškega« sveta zgodbe in tega, kaj se skriva v na videz že stokrat slišanih čarodejskih izrekih »aber-baber-raber«, izpeljanih iz »abra-kadabra«, ki jih momlja čudežnik Garam, in popotovanjih po domišljiji, o čemer vsaj nekaj prav tako vemo. Ko se v potovanja Gele Gele in Tulsija vmeša opica, se spet vse zmeša in vrnitev v resničnost postane težja kot prej. Se bosta Gela Gela in Tulsi našla? Kako bo na njuna svetova pravzaprav vplivala opica in kako je z njenim domišljijskim svetom?
Z vsemi se na dolgi poti v (ne?)povratek marsikaj dogaja, privzemajo različne vloge, skratka, zgodi se veliko fantastičnega. Avtor spretno izrabi »fantazijska« sredstva, ki jih že dobro poznamo iz pravljic, za ponazoritev glavne »moralne« niti zgodbe: dajanje in žrtvovanje, ne posedovanje in hlepenje po tem ali onem.
Prav v tem nasvetu čarodeja, v stari resnici, da je bistvo dajati in ne jemati, kar se lahko sliši izpeto, pa vendar zlasti v dandanašnjih, bojda demokratičnih časih očitno še vedno premalo poudarjeno (in zlasti sankcionirano), se (nevsiljivo, a odločno) skriva nagovor sodobnemu bralcu. Zgodba v taki obliki torej postane opozorilo na vrednote, ki se v dandanašnjih časih izgubljajo. Na srečo ne zaradi literature.
