Začnimo na nekem povsem naključnem koncu, ki bi v recenziji lahko obstajal kot zgolj mimobežna in niti ne preveč bistvena opazka: Škrbine lahko beremo tudi kot zadetkarski roman. In sicer v nekem podobnem smislu, kot je recimo Skrivna pregreha (Inherent Vice, 2014) Paula Thomasa Andersona zadetkarski film: oba sta – ob svojih protagonistih, ki po ustih rada svaljkata svitek marihuane – povezana z dediščino postmodernizma, s pretečo teorijo zarote, ki poteka vzporedno z iskanjem smisla, zgodbe, pripovedi, ki pa stalno razpada na naključne fragmente in se nikakor ne more povezati v celoto.Pri tem Škrbine spomnijo na še eno ...