Tiskane izdaje
Roman Toma Podstenška Papir, kamen, škarje je predstavljen kot eksistencialistični roman o iskanju smisla v sodobni družbi. Glavni junak Simon, osnovnošolski učitelj, ki je v krizi srednjih let, je postcamusovski uporni človek, ki se zaveda svojega slabištva, vendar zaradi lenobe in ugodja svoje pozicije ne precizira.
Ob spremljanju vsakdanjika skuša pisatelj pokazati na njegovo človečnost, predvsem pa z reminiscencami v preteklost pojasni, zakaj je takšen, kot je. Čeprav je psihoanaliza že nekoliko iz mode, kot je nekje omenjeno, roman beremo kot portretni začrt junakove psihe, če že ne gre za razkazovanje njegove osebnosti.
Zato v romanu razen obeta obletnice valete, zapletanja s Saro ter mikrozgodb v učiteljskem kabinetu ni veliko dogajanja, pač pa vse skoncentrira okoli komentarjev o trenutni družbeni realnosti. Esejistične pasaže lepijo roman, in čeprav je lahko Podstenšek na trenutke jedek in predvsem duhovit, ga komentatorstvo vleče k tlom; zapisano se le redko dvigne in proizvede lastno poetično resničnost.
Premičnost, plavanje v romanu naj bi sicer ustvarjalo spominsko vračanje v preteklost, vendar dobršen del romana ni jasno, čemu služi. Junak in z njim avtor zdrsavata v preteklost z neubranljivo lahkoto, razlagata, kako je bila preteklost, zlasti socialistična, znosnejša od sedanjosti, kar se kaže kot odpiranje naivne perspektive, dokler teh vračanj Podstenšek ne zgosti v bizarno zanimanje junaka za umore.
S tovrstnim zanimanjem, ki poustvarja romantično zgodbo iz preteklosti, junak je bil v mladosti priča umoru ženske v parku, kar s svojimi prijatelji zamolči, in o katerem vemo, da mu bo sledil epilog, stopnjuje napetost. V Simonu se prebuja revolt, vendar ne na individualni ravni, pač pa na ravni revolta proti svetu.
Junak večino romana ostaja nespremenjen. Samemu sebi dodeli vlogo zunanjega opazovalca, ki naj bi bil imun za vse manipulacije in laži sodobne družbe, predvsem pa naj bi videl stvari takšne, kot so.
Tisto, kar Podstenškovega junaka loči od recimo camusovskega lika, je, da kljub zavedanju o brezsmiselnosti življenja, ali kot pravi njegov kolega Boris iz otroštva, »Življenje ni fer in stvari se dogajajo brez višjega smisla«, uporništva ne izpelje do konca. Skozi življenje štorklja s cinizmom in sarkazmom ter išče izgovore, da mu ne bi bilo treba živeti.
Ne glede na to, s kakšno silovitostjo se zaganja proti nekrokapitalistični ureditvi, ga sistem povozi in na perfiden način celo inkorporira vase; krivdo za stanje stvari konec koncev junak prevzame nase. Rešilno bilko pisatelj poišče v ženski, ki obletava junaka in se je ta ves čas otepa. »Za trenutek postanem in pomislim na Saro. Verjetno je že prepozno, a škoditi ne more,« prešine Simona.
Jezikovno in zgodbeno je torej roman solidno izpeljan. Očitamo mu lahko, da ob pomanjkanju dogajanja stavi na karto mnenjskega razgledovanja, pri čemer praktično ni stvari, o kateri Podstenškov junak ne bi imel mnenja. Moteče je, da komentatorstvo pripelje tako daleč, da postane, posebej ob koncu, že moraličen in celo odkrito šovinistično nastrojen.
