Tiskane izdaje
Najprej, na začetku branja, bi utegnil malce razvajeni bralec z neprikritim začudenjem skeptično komentirati besede z zaviha knjige, namreč da ima v rokah malo literarno mojstrovino. Zoper tako mnenje ima nekaj argumentov, od na videz preveč preproste, skorajda kičasto enodimenzionalne zgodbe, ki si jo privošči avstrijski pisatelj Robert Seethaler, do njegove slogovne ležernosti.
Potem pa se začne dogajati čarovnija, ki iz na prvi pogled ne ravno ultra zanimive pripovedi, ob kateri bi Miško Kranjec najbrž pritrdilno pokimal, naredi nekaj več in navduši z zadržano, popolnoma nevsiljivo modrostjo in nekakšnim prvinskim čudenjem, no, pravzaprav bolj opominjanjem bralca na to, da tega čudenja ne smemo nikdar pozabiti.
Preprosta življenjska zgodba preprostega možakarja Andreasa Eggerja iz neke preproste alpske doline, kjer življenje ni bilo preprosto, ampak trdo, je kljub kratkosti – slovenski prevod se izteče pred stopetdeseto stranjo – imenitno večplastno delo, ki mu daje težo soočenje z najbolj univerzalnimi vprašanji.
Šepava sirota, ki je prišla v stričevo družino kot zadnji hlapec, potem pa odraste in se mu zgodi življenje, vse življenje, svet predvsem opazuje in se v svoji večni odmaknjenosti in stoičnosti morda tudi malo čudi, nikdar preveč, predvsem opazuje in poskuša razumeti in vztrajati. Ko mu na začetku kozji pastir Rogač razlaga, da je smrt Mrzla gospa, ki »pride, kadar se ji zljubi, in vzame, kar rabi«, in za njo ostaneta le še tema in mraz, sicer ugotavlja, da je to hudo, a tudi nič več, Egger pač ni pravi naslov za apatijo, ampak za tiho vztrajanje.
Kasneje, ko si visoko v bregu za vasjo ureja skromno domovanjce, odstranjuje kamenje s parcele, ki ga noče zmanjkati – »in ker mu je ob tem postalo dolgčas, jim je dajal imena«. Seveda, ravno s tega brega plaz potem odnese njegovo mlado nevesto Mario Reisenbacher, in ko Eggerja vojna zanese na Kavkaz, ji v gluhi noči piše pismo – in ga dokončanega seveda ne odpošlje, ampak zakoplje v zemljo.
Kot vojni povratnik se mora tudi na stara leta prebijati skozi življenje s težkimi priložnostnimi deli, ob tem pa se, premišljujoč o ženskah, ki so bile zanj zmeraj nerazvozlana skrivnost, le suho zaveda: »Imel je ljubezen in jo izgubil.« Na stara leta, ko zanj zadošča opis, da ni imel nikogar, a je imel hkrati vse, kar je potreboval, in mu je to zadoščalo, je edina mogoča rekapitulacija preprosta: na svoje življenje je lahko pogledal »z zadržanim smehom in enim samim velikim čudenjem«.
Ta zmerna umetnost čudenja je eden od najbolj veličastnih sklepnih akordov Seethalerjeve zgodbe. Vztrajati in se čuditi, to je Seethalerjev recept za polno življenje, kot ga žarči njegova novelistično zasukana in zelo ekonomično izpisana zgodba o Eggerju.
Nekateri ocenjevalci v njegovi pripovedi sicer vidijo fresko, najbrž bolj skico 20. stoletja, njegovih turbulenc in predvsem nasilja, a tisto, kar »uči« Seethalerjeva nežna pripoved, najbrž ne more biti odrešilna interpretacija stoletja vojn, ampak eden od mogočih pogledov na človekovo stanje nasploh, na slehernikove upanja in strahove.
Seethalerjevo mojstrstvo sije iz tega, kako je zgodba o navadnem človeku zapisana, z minimalnimi sredstvi, na videz sprijaznjeno, a hudo strastno. Najbrž ni presenetljivo, da je taka knjiga takoj po izidu postala prodajna uspešnica.
