Tiskane izdaje
Teden na 62. Ljubljana Festivalu se je začel z Gala baletnim večerom svetovnih zvezd; primabalerin, baletnih prvakov in najboljših solistov iz moskovskega Bolšoj teatra, gledališča Mihailovski in Marijinega (nekoč Kirov) gledališča iz Sankt Peterburga, nemške državne opere v Berlinu, baleta Semperjeve opere v Dresdnu, Estonskega državnega baleta, Norveškega nacionalnega baleta iz Osla in Nizozemskega nacionalnega baleta iz Amsterdama.
Posebnost večera je bila živa spremljava simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Aleksandra Ansimova. Nekaj točk sodobne glasbe (Jacques Brel, japonska tradicionalna glasba ...) je bilo posnetih. Spremljava orkestra v hladnih pogojih, ki so sinoči vladali v Križankah, je imela delni uspeh; nihajoča igra, slabši akustični pogoji in nenehna sprememba partitur so dajali vtis povprečnih izvedb, kar se je na primer pokazalo pri obeh orkestrovih solih (Polonezi iz opere Jevgenij Onjegin in še bolj pri sicer baletni glasbi Ples ur iz opere La Gioconda), pa tudi na sklepnem, koreografsko nedomišljenem potpuriju na uverturo Bizetove Carmen, ko so se predstavili vsi nastopajoči solisti.
Umetniški vodja in režiser večera Vasilij Medvedev je pripravil bolj ali manj festivalsko in s tem priložnostno prireditev, ki je precej zunaj konteksta celovečernih baletnih programov na matičnih odrih gostujočih solistov. Ali so to res svetovne zvezde, bi se dalo diskutirati; bolj ali manj so bili vsi solidni, mestoma vrhunski, vendar pa je ves prvi del triurnega programa gledalce pustil precej hladne, tako kot so nastopajoči občutili padec temperature za deset stopinj Celzija v primerjavi z nedeljskim večerom, ko so na istem odru zvečer vadili! Ob pripombah moramo vzeti v obzir zlasti ta vidik!
Drugi vidik je sam izbor programa, ki bi bil lahko atraktivnejši in bolj vrhunski, torej optimalni. Res pa smo videli pas de deuxe in duete iz več slavnih baletov; vrhunec je bil črni labod iz Labodjega jezera (Ljudmila Konovalova in Gabriel Davidsson), ki bi bil v boljši izvedbi orkestra lahko glasbeno boljši, duet Šeherezade (z Julijo Mahalino in Giacomom Bevilacquo) ali Don Kihot (z Margarito Rudino in Dinum Tamazlacarujem). Slabši je bil odlomek in baleta Onjegin (Anastasija Gorjačeva in Dmitri Gudanov) ...
Med solističnimi nastopi nas nista kaj dosti ogrela Viktorija Ananjan (Carmen) in Vito Mazzeo (Sinapsi); šele Meščani na glasbo Jacquesa Brela v interpretaciji Dinuja Tamazlacaruja v koreografiji Bena van Cauwenbergha so pokazali bogate izrazne možnosti sodobnega baleta, tako kot zatem Sanje o Japonski v izvedbi Dmitrija Gudanova v koreografiji Alekseja Ratmanskega. V duetu Elegija src in pas de deux Korsar sta se izkazala še Yolanda Correa in Yoel Carreno...
Vzdušje v nabito polnih Križankah se je stopnjevalo in ogrelo; žal pa so spričo pozne ure ljudje začeli odhajati (največ od 23.30 do polnoči in nekaj čez, kar je očitno preveč, če hočeš še priti domov!).
