Tiskane izdaje
»Navdihuje me praznina«, pravi madžarska koreografinja Adrienn Hód, ki v predstavah izpostavlja telo, zvok in glas, lahko tudi golo plesno telo, kot v predstavi Zora, za katero je lani prejela madžarsko nagrado Rudolfa Labana za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa. S svojo skupino Hodworks je pred tedni v Španskih borcih gostovala s predstavama Zora (Dawn; 2013) in Kako biti smrtnik (Conditions of Being a Mortal; 2014).
Adrienn Hód, ki slovi po svežih in eksperimentalnih pristopih, je leta 2007 v Budimpešti ustanovila plesno skupino Hodworks, zadnje desetletje pa je tudi redna predavateljica plesne improvizacije na budimpeštanski akademiji za sodobni ples, kjer je diplomirala pred dvajsetimi leti. Kot koreografinja občasno sodeluje v gledališčih, s filmskimi režiserji in z modnimi oblikovalci.
Običajno je telo medij giba, v predstavi Zora pa je obratno in je gib medij telesa. Zakaj ste se odločili, da na odru izpostavite štiri gola telesa?
Želela sem se izogniti pomenom, ki jih ustvarjajo kostumi. Med vajami smo preizkušali, ali je mogoče plesati na isti način, če si oblečen ali gol, plesalci so imeli nalogo, naj tudi brez kostumov poskušajo ujeti svobodo, s katero plešejo oblečeni.
Raziskovala sem pomen meja, ki jih pridobimo z rojstvom, ko se začnemo učiti besed in se vključevati v družbeno okolje, razmišljala sem o tem, kaj mi meje pomenijo, koliko me jezijo, na kakšen način jih sprejemam in ne sprejemam. Brez kostumov telo ustvarja drugačne pomene in sproža druga občutja tako plesalcem kot publiki, ki na odru gleda razgaljeno anatomijo, mišice, sklepe, telesne detajle.
Kako so se z odrsko goloto soočali plesalki in plesalca? Abstraktna, a mestoma zelo intenzivna koreografija vsebuje gibalne kombinacije, v katerih se plesalci ne morejo izogniti dotikom intimnih delov telesa?
Z vsemi štirimi plesalci že dolgo sodelujem in moje pristope zelo dobro poznajo. Priprava predstave je bil dolgotrajen proces, medtem ko golota plesalca ni spravljala v zadrego in sta preprosto odvrgla oblačila, je bilo plesalkama težje in sta potrebovali dlje, da sta premagali nekatere spontane, a hkrati privzgojene reakcije ob določenih dotikih in položajih.
Ženske imamo namreč privzgojeno, da zlasti v javnosti nogi tiščimo skupaj in med treningi smo se tovrstnim reakcijam nemalokrat nasmejali. V procesu je bilo golo telo razumljeno skozi gib in hkrati v odnosu do soplesalcev in prostora, kajti plesalec izkuša razliko, ali prepotenega telesa drsi po tleh oblečen ali gol, fizični stik med dvema potnima telesoam je drugačen, če sta goli ali oblečeni.
Skupina Hodworks je v Španskih borcih nastopila že pred dvema letoma z vašo koreografijo Basse Danse (2012), za katero ste prav tako prejeli nagrado Rudolfa Labana, v njej pa ste izhajali iz istoimenskega renesančnega plesa in ga razvijali ter nadgrajevali z lastnim sodobno plesnim jezikom. Zakaj ste za izhodišče izbrali renesančni ples?
Vse v moje življenju se dogaja v sedanjosti in skozi trenutne odločitve, hipno se odločam tudi o vsebinah predstav, o sodelavcih in glasbi. Preden se lotim nove predstave, se želim očistiti prejšnje in začeti na nepopisanem listu papirja, pri čemer skušam vsakič najti nekaj, kar je zame novo – nove gibalne jezike in nove odrske forme, ki jih nato raziskujem s sodelavci. Podobno je bilo pri predstavi Basse Danse. Glasbeniku sem razložila, da iščem glasbeni izraz, ki bi se po eni strani navezoval na ples, obenem pa bi vseboval lahkotno, družabno atmosfero. Predlagal mi je baročni in renesančni ples in odločila sem se za slednjega.
Skupina Hodworks, ki ste jo v Budimpešti ustanovili pred osmimi leti, ima štiri plesalce ….
Bolj ali manj, včasih jih je tudi pet …
Kako skupina deluje, kakšni so vaši delovni pogoji, kako ste financirani?
Na leto postavimo eno samo plesno produkcijo, ki jo s prekinitvami pripravljamo slabe pol leta. Večinoma delamo v Budimpešti, včasih se prijavimo na umetniško rezidenco v tujini, tako smo nocojšnjo predstavo Kako biti smrtnik pripravili v Mediteranskem plesnem centru v Svetvinčenatu v Istri. Nimamo svojih vadbenih prostorov, a na Madžarskem obstaja Workshop Foundation, ki neodvisnim plesnim skupinam omogoča, da se prijavijo na razpise za delo v plesnih studiih.
Sicer pa si lastnega plesnega studia niti ne želim, ne le, ker je ta pogojen z denarjem in vzdrževanjem, ampak ker imam težaven odnos z materialnostjo. Ne maram prostorov, ki so natrpani s kakršno koli opremo, že tale miza in stol sta mi malo odveč, najraje vstopim v prazen, čist studio, ki ga naseljujejo zgolj telesa plesalcev. Podoben odnos imam do odra, zato ne uporabljam scenografije in je tudi oblikovanje luči vselej enostavno.
Ali vaši plesalci plešejo samo v vaši skupini?
Nikakor, sodelujejo tudi z drugimi madžarski in tujimi koreografi, Marcio Canabarro, na primer, je nedavno delal s koreografinjo Meg Stuart, plesalec Csaba Molnár pa koreografira tudi sam. Ne želim imeti zaprte skupine, celo všeč mi je, da delajo z drugimi, saj s seboj prinašajo nove izkušnje, občutja in informacije.
Ste tudi redna profesorica na akademiji za sodobni ples v Budimpešti. Kakšne je položaj sodobnega plesa na Madžarskem?
Imamo močno plesno akademijo, ki je bila ustanovljena pred petindvajsetimi leti, sama sem se tam začela izobraževati leta 1993. Akademijski program vključuje od baletnih in modernih do sodobno plesnih tehnik ter metod, kot je kontaktna improvizacija, na njej poučujejo tudi tuji pedagogi, tako da se študenti v petih letih srečajo z veliko različnimi ljudmi in plesnimi formami.
Po končani akademiji se plesalci bodisi priključijo plesnim skupinam bodisi uberejo samostojno pot, kot sem jo tudi sama in si postopoma zgradila lasten plesni jezik in izraz. Na Madžarskem deluje šest večjih sodobno plesnih skupin, ki so kar dobro državno finančno podprte, in precej manjših, slabše financiranih. Plesu namenjenih uprizoritvenih prostorov je premalo, obstajata le dva, ki sta usmerjena v ples in gledališki eksperiment.
Večji med njima, center Trafó House of Contemporary Arts , s katerim smo v koprodukciji postavili Zoro, poleg madžarske predstavlja tudi mednarodno plesno produkcijo, gledališče MU Színház pa je manjše in večinoma nima sredstev za koprodukcijska sodelovanja. Skupina Hodworks za delovanje in eno predstavo prejme letno le okoli 26.000 EUR, zato se naša menedžerka še kako trudi, da s predstavami čim več gostujemo tudi v drugih madžarskih mestih in v tujini.
