Tiskane izdaje
Kaj druži meso, srce in kaktuse, po katerih nosi naslov dvojni baletni večer Meso srca/Kaktusi? Ustvarjalnost najbolj aktualne generacije koreografov. Umetniška vodja ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin je namreč prvo avtorsko delo zaupala letošnjima Prešernovima nagrajencema, drugo pa koreografu, ki osvaja svetovne plesne odre s humorjem in presenečenji.
Prvo koreografijo Meso srca je ustvaril plesni tandem dveh desetletij. Rosana Hribar in Gregor Luštek sta v sodelovanju z mladimi umetniki na glasbo klasikov Ravela, Offenbacha, Rossinija, Rahmaninova, Prokofjeva in Bartóka ustvarila predstavo, v kateri se spopadata sodobni ples in balet, dokler na koncu ne ugotovita, da sta na isti palubi (kot sta povedala na tiskovni konferenci).
Drugi del večera bo predstava, ki jo lahko vidimo na različnih svetovnih odrih, od Sidneyja do Dortmunda. Imenuje se Kaktusi in je delo 31-letnega švedskega koreografa Alexandra Ekmana, ki govori o umetnosti in njenih kritikih, analiziranju in razumevanju ter tudi čutenju. Ekmana imenujejo enfant terrible nordijske plesne scene, ki ne ponuja samo svežega pogleda na klasična plesna dela, temveč ustvarja tudi nova, ki bi jim lahko rekli tudi instalacije.
Ekman je bil rojen na Švedskem, po končani plesni šoli je leto dni plesal v Kraljevem baletu v Stockholmu, potem pa se je pridružil Nizozemskemu plesnemu gledališču, v karieri plesalca pa sodeloval s slovitimi koreografi, kot so Jiří Kylián, Hans van Manen, Nacho Duato, Johan Inger in Mats Ek. Kaktusi so tako rekoč svetovna uspešnica. Plesno predstavo za šestnajst plesalcev in godalni kvartet je ustvaril leta 2010 za gledališče Lucent dans v Haagu, na ljubljanski oder ga je postavil njegov asistent in nekdanji plesalec Fernando Troya.
Ekmanov urnik je namreč zapolnjen za več let vnaprej. Prejšnji teden je imel premiero Flockwork v Malmöju na Švedskem (svetovna premiera je bila leta 2006 v gledališču Lucent dans v Haagu na Nizozemskem). Pripravlja novo delo za operno hišo v Dresdnu (imenuje se Krava, v njem preizkuša nov koreografski in glasbeni koncept ter ugotavlja, kako se posamezne inspiracije transformirajo v umetniško delo, na primer begunska kriza).
Ekman je znan tudi po nadrealistični interpretaciji klasike vseh klasik Labodje jezero, ki jo je leta 2014 v operni hiši v Oslu postavil v vodo. V Ljubljano je prišel v torek, zadovoljen z energijo predstave in celotnega gledališča.
Gospod Ekman, kaj je DNK vašega dela?
Zabava, hitrost, dinamika, povezava gledališča in plesa. Skušam ustvarjati predstave, ki bodo pritegnile občinstvo. Uporabljam teme, v katerih se občinstvo lahko najde. Moj namen je vedno tudi presenečati in premikati meje mogočega na odru.
Mislite fizične meje plesalcev?
Tudi. Vedno skušam kreirati tisto, kar hočem tudi sam doživeti v gledališču. Ko kot gledalec sedim v dvorani, si želim, da bi me odrsko dogajanje potegnilo stran od običajnega življenja.
In da razumete, kar gledate?
To niti ni tako pomembno, občinstvo mora biti aktivno, ne sme se dolgočasiti. Če se, to pomeni, da se gledalcev nismo dotaknili, da nismo opravili svojega dela. To bi morali početi vsi teatri. Vsaj poskušati početi.
Govoriva zdaj o sodobnem
Kaktuse ste postavili leta 2010 za gledališče v Haagu in so doslej vaše najuspešnejše delo.
Ko sem ustvarjal to predstavo, sem bil že javna oseba, ukvarjal sem se s kritikami in članki in raznimi medijskimi zapisi in bil vsakič zelo vznemirjen, kako lahko ena oseba uniči ali poveliča moje delo ter seveda tako vpliva na javno mnenje. Kaktusi so predstava o tem, o kritikih, njihovi vlogi, kako gledajo predstavo, in hkrati o umetnosti na splošno. Ampak ne preveč zares.
Občinstvo se menda zabava.
Zanimivo je, kako so različna gledališča – doslej kar šestnajst – postavljala predstavo. V Avstraliji so naredili skoraj stand up komedijo, ljudje so se smejali na ves glas, na Dunaju so bili bolj resni in zadržani, v Angliji je bilo vse skupaj spet komično. To so kulturne razlike, a pri predstavi niso pomembni samo ustvarjalci, temveč tudi občinstvo, tudi to vpliva na odrsko dogajanje. Če nekdo zakašlja ali hoče oditi, ima to svoj vpliv na dogajanje. Potem je tu še oblika odra, zvočni sistem, velikost dvorane, vsakič je predstava drugačna.
Pred časom ste rekli, da je sodobni ples preveč enodimenzionalen in da ne komunicira z občinstvom. Kar pogumna izjava za koreografa.
Res je. Veliko sodobnega plesa ostane na nekaj kvadratnih metrih plesnega podija, tam torej, kjer se izvaja. Ples je težak medij za komunikacijo, zato kot koreograf, režiser uporabljam tudi besedilo, zvok in druga pomagala. Veliko koreografov pa zanima samo ples, tako pa je težko pridobiti in obdržati gledalca. Zato je ples tako hermetičen. Velikokrat slišim od občinstva, da je bilo nekaj sicer lepo, a da niso ničesar razumeli, ker pač niso plesalci. Jaz pa pravim, da ti ni treba biti plesalec, da uživaš.
Ustvarjam predstave za gledalce in ne za plesalce. Zdaj bom izgovoril besedo, ki se je sicer bojim, in to je 'zabava'. Nočem, da zveni kot kakšen lasvegaški šov z bleščicami, vendar v resnici verjamem, da lahko ustvarjamo zabavno umetnost, ki zadrži pozornost občinstva. Če gledalec med predstavo razmišlja o večerji, otrocih in šefu v službi, pač nismo opravili svojega dela.
Kaj ste se naučili od starejših kolegov, Jiříja Kyliána, Hansa van Manena, Nacha Duata?
Pokazali so mi nove priložnosti, načine dela, naučili so me drugače gledati na ples. Veste, veliki koreografi ne sestavljajo le lepih slik, ki zaživijo na odru, to niso le zaporedja plesnih korakov, temveč je v njih skrito nekaj, kar nagovori občinstvo. In to je treba najti.
Menda želite presenečati občinstvo. Je to danes sploh še mogoče?
Seveda. Teater je zame le prostor, lahko se dogaja karkoli in kjerkoli. Meja je samo nebo. Ko smo presenečeni, smo nevtralni in se odzovemo najbolj pristno.
Kako je vas presenetil ljubljanski ansambel?
Majhno gledališče, majhen ansambel, majhen oder. Ko ustvarjaš v studiu in si s plesalci zelo blizu, ima predstava močno energijo. Na večjem odru se to porazgubi. Zdaj bo drugače. To bo najbolj intimna predstava Kaktusov, kakršne še ni bilo. Prav nestrpen sem.
S kakšnimi pričakovanju naj sedemo v dvorano ljubljanske Opere?
Z nobenimi. Pričakovanja lahko uničijo marsikaj. Vsekakor vas čaka vrhunska predstava, ki bo tudi ...
... zabava?
Reciva raje umetnost.
