Alja Predan: »Javni interes se ponekod spreminja v privatnega«

Z mesta direktorice Borštnikovega srečanja je odstopila v petek.

Objavljeno
27. februar 2017 11.57
Tanja Jaklič
Tanja Jaklič

Dramaturginja, prevajalka in teatrologinja, ki je vodila festival Borštnikovo srečanje od leta 2009, ima za sabo dolgo pot v gledališču. Bila je umetniška vodja Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, kustosinja v Mestni galeriji Ljubljana, dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega in urednica Knjižnice MGL. Tri sezone je vodila tudi gledališko-plesni program Cankarjevega doma.

Potem ko je Alja Predan v petek o svojem odstopu s položaja direktorice Boštnikovega srečanja obvestila SNG Maribor in ministrstvo za kulturo, so mnogi pripomnili, da se dogaja tisto, kar je bilo očitno že oktobra.

Jeseni so se namreč pojavili očitki Predanovi, da v program festivala ni bila uvrščena predstava Faust preminulega režiserja Tomaža Pandurja oziroma vsaj slovesnost v njegov spomin. Predanova jih je sprejela kot kot začetek destabilizacije po dolgih letih statusno in finančno urejenega festivala. A ozadje naj bi bilo širše: v SNG Maribor menda niso bili zadovoljni s Predanovo in bi jo najraje zamenjali z Livijo Pandur. Ker pa je festival od leta 2010 samostojna organizacijska enota v SNG Maribor, z umetniškim direktorjem, ki ga imenuje ministrstvo za kulturo, to ne bi bilo tako preprosto. Predanova v pogovoru za Delo pravi, da so bili očitki le »povod za kaj drugega« in da je lansko gostovanje mariborskega gledališča, ki je med festivalom odšlo v tujino, razumela kot »tihi bojkot«. Direktor SNG Maribor Danilo Rošker pa je bil v svojem komentarju včeraj kratek: »To je sporazumna odpoved Predanove, ki je festival vodila odlično. In še: »Vsi se sprašujemo, kdo je sploh lansiral govorice o gospe Pandur.« Le-ta se je včeraj odzvala: protestno pismo je glede festivala in Fausta poslala na več naslovov, odgovora ni bilo, da bi sama vodila BS, pa je laž in poskus osebne diskreditacije.

Zadnje Borštnikovo srečanje je minilo v nekakšni tihi aferi; najprej so vam zamerili neuvrstitev Pandurjeve predstave (to je sicer letelo na selektorico) oziroma to, da niste pripravili prireditve v njegov spomin, potem pa se je govorilo, da bi vas radi zamenjali z Livio Pandur. Kaj se je pravzaprav dogajalo?

Selektor festivala ne more biti kdorkoli, temveč oseba, ki ustreza merilom, zapisanim v Pravilniku o delovanju FBS. Kot takšna je pri svojem izboru povsem avtonomna. Enako velja za žirijo. Negodovanja o selekciji se dogajajo vsakokrat, ko kdo svoje dosežke precenjuje in ga realnost postavi na trdna tla. Ampak pri nas zdaj vlada narobe svet: učenec dobi cvek, odstavijo učitelja, študent pade na izpitu, mama toži profesorja, tat ukrade, zaprejo tožnika, če povem s prispodobo. To je eno.

Drugo pa v pojasnilo vsem, ki še nikoli niso od blizu vpogledali v naše delo, imajo pa zmeraj veliko pametnih nasvetov: festival je programsko povsem dokončan v začetku junija, ko selektor objavi še zadnji, slovenski del, potem pa se čez poletne in jesenske mesece samo še finalizira. V ekipi, ki šteje tri ljudi, drugače niti ne gre. Kakršenkoli dodaten spominski dogodek bi presegel že dogovorjene obveznosti, potrebni bi bili rošade, dodaten dan ... Vse to bi bilo izvedljivo, če bi se z mano hotel o tem kdo pogovarjati. A se ni ne takrat in niti letos se noče. Torej so bili ti »očitki« najbrž le povod za kaj drugega. Razumela sem jih kot napad na avtonomijo festivala in na nekakšno mojo »neulovljivost«, ki gre na živce marsikomu.

BS ste pod svojim vodstvom precej spremenili, okrepili, mednarodno obarvali, na neki način pa je festival ušel iz mariborskih rok. Ste to čutili kot problem?

Res je, ko bom napisala rezime svojega dela v teh osmih letih, bom nanj kar ponosna. Ne samo da smo v Mariboru lahko videli predstave Heinerja Goebbelsa, Iva van Hoveja, Herberta Fritscha, Oskarasa Koršunovasa, Martina Kušeja in še marsikoga od zdaj najodličnejših evropskih gledaliških ustvarjalcev, tudi številnim slovenskim gledališčem smo odprli vrata v svet, kar razumem kot eno od poslanstev takšnega festivala. Tega zrna svetovljanskosti mi Maribor ni nikoli očital, nasprotno, imela sem občutek, da so veseli in ponosni name, o čemer priča tudi to, da so me nagradili z Glazerjevo listino. Ne nazadnje sem tudi sama ponosna, saj je ta programska zasnova dobila povrhu še znanstveno potrditev v magistrskem delu na GEA Collegeu, v katerem je direktor Danilo Rošker dokazal tudi ekonomsko upravičenost takšne programske sheme in mednarodne nadgradnje festivala.

Kako pojasnjujete svoj odstop? Pritiski, razočaranje ...?

Človek mora zapustiti svoje početje, ko je na vrhuncu. Čutim, da sem v danih okoliščinah dosegla vse, kar sem lahko. Rutina me ne zanima in je dokazano neproduktivna. Pritiskov zdaj ne občutim, sem pa kot pritisk razumela »tihi bojkot« mariborskega gledališča, ki je med lanskim festivalom odšlo na dve gostovanji v tujino, nas pa pustilo z osiromašenimi resursi in brez domačih igralcev, ki so bili do takrat zmeraj ljubeznivi gostitelji kolegov iz drugih gledališč.

Razočarana pa niti malo nisem, nasprotno, veselim se novega življenja.

Kdo bo pripravil letošnji festival in koliko ste ga že sami?

Novi festival je že v polnih pripravah. Celostna podoba je narejena, datumi potrjeni. Marca sodelujemo na Kulturnem bazarju. Za letos snujem finski fokus. Knjiga Sodobna finska drama je tik pred tiskom, povabila sem že tri mednarodne predstave, Društvo gledaliških kritikov in teatrologov na mojo pobudo pripravlja mednarodni strokovni simpozij o opusu Tomaža Pandurja, v pripravi je nova e-razstava, kjer bomo predstavili Dareta Valiča, lanskega dobitnika Borštnikovega prstana, in lansko zmagovalno uprizoritev Učene ženske, fotograf Primož Korošec dokončuje portretiranje »prstancev« za avtorsko monografijo. O nekaterih stvareh pa se bom še posvetovala s strokovno skupino.

Boste pot nadaljevali v gledaliških vodah?

Vsekakor, v gledališču sem rojena in tam se bom, upam, tudi upokojila.

Kako danes z različnimi izkušnjami gledate na slovensko gledališče, njegovo kondicijo in sistem, ki ga imamo?

Kompleksno vprašanje. Vsekakor imamo zajeten bazen izjemnih igralk in igralcev in kar precej vrhunskih režiserk in režiserjev. Imamo tudi številčno dokaj obsežno produkcijo, kar je dobro, saj večja ko je, večja je možnost za umetniške dosežke. A zdaj imam občutek, da so zadnji redkejši kot v preteklih letih. No, tudi nihanja so povsem običajna in verjamem, da se bo smer obrnila. Vidim pa dva ključna problema, pri katerih nisem tako optimistična: prvič, imamo okorel sistem javnih zavodov in sistem obročnega odmiranja nevladnih organizacij, ki ne vem, ali in kako se bosta spremenila. In drugič, zdi se, da se javni interes ponekod spreminja v zasebnega, da je nasprotje interesov postalo legitimna praksa in da konkurenčne klavzule ne veljajo. To pa je precej skrb vzbujajoče.