Tiskane izdaje
V pretekli gledališki sezoni je imela Amelia Kraigher, selektorica festivala Borštnikovo srečanje, težko nalogo, saj je bilo število premier rekordno.
Vendar to še ni razlog za zadovoljstvo, produkcijski pogoji se po njenem mnenju slabšajo, čas za pripravo predstav je vse krajši, umetniki se hektično selijo s projekta na projekt, pritisk ustvariti čim več predstav v čim krajšem času je vse večji.
Kako se počuti človek, ki je bil preteklo leto vsak drugi dan v gledališču?
Za nekoga, ki ima rad gledališče, je to poseben privilegij, obenem pa je vsaj zame to bil nekakšen organizacijsko-logistični podvig. Ob vseh predstavah, ki ustrezajo kriterijem za izbor v program Borštnikovega srečanja, sem videla tudi precej projektov, ki jih festival ne zajema, to so plesne, otroške, lutkovne predstave, gostovanja tujih gledališč ... Če seštejem, sem si ogledala okoli sto šestdeset predstav, kar je res izredno visoka številka.
Kljub vsej tej produkciji je slišati veliko negodovanja gledališčnikov, čeprav se zdi, da so v primerjavi z drugimi umetniškimi zvrstmi kar privilegirani.
Težko sodim druge umetniške zvrsti, ampak zagotovo je produkcija na področju literature še veliko večja kot pri scenskih umetnostih. V Sloveniji vsako leto izide neprimerljivo več novih knjig, kot imamo gledaliških premier.
To se zdi neustrezna primerjava, stroški so neprimerljivi, poleg tega so vložki države na področju založništva minimalni ali jih sploh ni.
Nemajhen delež gledaliških projektov nastaja z zelo nizkimi sredstvi, s komaj petimi ali sedmimi tisočaki, kar je glede na kompleksnost produkcije odločno premalo. Tudi zaradi pomanjkanja denarja gledamo veliko komornih postavitev z enim, dvema, tremi igralci. Roki za realizacijo projektov se krajšajo, v ozadju je neoliberalna logika, kako z manj sredstvi ustvariti še več, še bolje, še hitreje ...
Izraz neoliberalno se zdi danes pri nas prazna modna fraza, o kateri nihče ne ve natančno, kaj pomeni.
Pogrešam možnost poglobljenega, raziskovalnega, študioznega pristopa, torej da bi imeli ustvarjalci vsaj občasno, denimo, na voljo pol leta za priprave na nov projekt in da bi bili za to primerno plačani. Ne rečem, da odlične predstave ni mogoče pripraviti v dveh mesecih, pa vendar mnogi še pomnijo, denimo, predstave Slovenskega mladinskega gledališča iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je nekoliko drugačen način dela dal res presežne rezultate.
Časi so drugačni, prav tako repertoar in predvsem kakovost, ampak ker sediva pred mariborskim gledališčem, zgolj kot zanimivost podatek, da je bilo tukaj med vojnama v eni sami sezoni tudi štirideset premier.
Gledališče, kakršno je nastajalo pred petinsedemdesetimi leti, je povsem neprimerljivo z današnjim. Priča smo izjemnemu razvoju, že dolgo govorimo o režiserskem gledališču, o avtorskih predstavah, produkcijah, pri katerih ustvarjalci potrebujejo neprimerno več časa za uresničitev svojih vizij kot pred desetletji. Tudi v petdesetih in šestdesetih letih so režiserji postavili na oder veliko več predstav kot danes. Denimo Balbina Baranovič je vrsto let režirala tudi po deset predstav na sezono, a takrat so bili pogledi na gledališče ter produkcijski pogoji drugačni.
So tudi izjeme. Jernej Lorenci bo letos na Borštnikovem srečanju sodeloval kar s tremi predstavami, kar dokazuje, da se kvaliteta in kvantiteta ne izključujeta vedno.
Jernej Lorenci je svojevrsten fenomen, je v izjemni ustvarjalni kondiciji, njegove predstave lahko postavimo ob bok stvaritvam trenutno največjih in najprodornejših režiserjev v evropskem merilu. Ni edini, je pa eden redkih.
Predstave, ki sem jih uvrstila v festivalski program, je navsezadnje podpisalo osem režiserk in režiserjev, pet je uveljavljenih imen, presenetili pa so me trije mladi, do zdaj tako rekoč neznani avtorji: Igor Pison z inscenacijo romana Maje Haderlap Angel pozabe, Kaja Tokuhisa z Vzgojo stoika Fernanda Pessoe in Natalija Manojlović, ki je režirala Zakulisje prvakov Daria Varge.
Borštnikovo srečanje dobiva vse bolj mednaroden značaj, svojevrsten magnet za slovenska gledališča je showcase, torej revija za goste iz tujine, kar je najbolj elegantna pot na tuje odre in festivale.
Idealno bi bilo, če bi bile vse na festival uvrščene predstave vključene v showcase, vendar to žal ni mogoče oziroma je neizvedljivo. Na showcase prihajajo kritiki, teatrologi, direktorji in umetniški vodje festivalov različnih profilov, ki iščejo različne projekte, če se našim umetnikom odpre kakšno okno v svet, je to ne nazadnje pomembno tudi za našo državo, je priložnost za uveljavljanje in primerjanje naših umetniških dosežkov v širših kontekstih. Sicer pa moj izbor ni nastajal z mislijo na showcase, ki se le delno pokrije z mojo selekcijo.
Kakšno naj bo v prihodnje razmerje med nacionalnim in internacionalnim poudarkom festivala?
Prikaz najboljše nacionalne produkcije v strnjenem festivalu vsekakor mora ostati stalnica, prav tako nagrade strokovnih žirij, saj tako vrhunski umetniški dosežki dobijo ustrezno pozornost strokovne in širše javnosti. A to še ni vse.
Gostovanje tujih predstav in program fokus, ki vsako leto predstavlja sodobno dramatiko in gledališče iz izbrane tuje države, pomembno dopolnjujeta celotno festivalsko sliko, tukaj so še številni drugi dogodki, simpoziji, razstave, bralne uprizoritve ..., skratka mislim, da je Borštnikovo srečanje našlo dobro razmerje med nacionalnim in mednarodnim programom in je povsem primerljivo z ambicioznimi tujimi festivali srednjega formata.
Pri oceni lanske sezone ste omenili premalo programskega tveganja – se to nanaša na izbor repertoarja in aktualne poudarke ali izrazne in estetske invencije?
V mislih sem imela dejstvo, da so gledališki sektor v zadnjih letih prizadeli varčevalni ukrepi, število predstav in ponovitev pa se kljub temu povečuje. Vprašati se je treba, kam to pelje. Gledališke hiše so zapleteni produkcijski mehanizmi, ki morajo zadostiti željam in zahtevam različnih deležnikov. V sedanjih razmerah je vse manj možnosti in časa za temeljite umetniške raziskave, za formuliranje novih, drugačnih, izvirnih gledaliških govoric.
Prav tako je malo aktualnih besedil. Tudi tokrat prevladujejo klasični teksti?
V pretežni meri to drži. Vendar so uprizoritve del velikih dramskih avtorjev za umetnike in občinstvo vsekakor poseben in tudi potreben izziv, izjemno zahtevno je danes na nov način prebrati Šeliga, Shakespeara, Wilderja, Cankarja ...
Njihova dela imajo neizmeren volumen, ki komunicira tako s preteklim kot današnjim časom, to velja na primer tudi za Angela pozabe Maje Haderlap. Gledališče vedno komunicira z aktualnim trenutkom, ne glede na to, kdaj je bila predloga napisana. Prijatelji Koba Abeja danes delujejo povsem drugače kot v šestdesetih letih, ko je bila drama prvič uprizorjena.
Omenili ste, da imate rajši gledališče, ki zastavlja vprašanja, in ne tistega, ki ponuja odgovore. To se sliši skladno z današnjo slovensko atmosfero, ko je vso odprto, fluidno, relativno, vsi zastavljamo nešteto vprašanj, nihče pa nima res prepričljivega odgovora, niti trdnega stališča ...
Res živimo v težavnem, hektičnem času nenehne vzhičenosti in huronskega tempa, kar nekaj predstav minule sezone ta čas tudi lucidno problematizira. A to, da neko umetniško delo prevprašuje neko stanje stvari, da nam zastavlja vprašanja, še ne pomeni, da nima stališča do sveta. Dobra umetnost vselej sproža vprašanja in nam pomaga pogledati na svet drugače, kadar pa umetnost prikazuje eno samo resnico, en sam prav, kmalu postane sredstvo agitacije in propagande.
Saj ne gre za ekspliciten družbeni ali celo politični odziv, temveč za temeljno potrebo, da vsaj občasno slišimo 'statement', torej izjavo, ki ni previdna, medla ali – kot to odraža pri nas priljubljena floskula – večplastna, v zgodovini umetnosti jih je veliko.
Prepričana sem, da dela, ki ponujajo le enoznačne poglede na svet, ki torej ne dopuščajo dialoga z drugim, pomenijo tudi konec razmišljanja in umetnosti.
Pogrešam nekoliko več dinamike znotraj gledaliških in umetniških krogov, več polemik, vsaj občasno kritično besedo o povprečni ali podpovprečni umetniški kvaliteti, stanovska oziroma cehovska kolegialnost se zdi skoraj popolna.
Zdi se mi, da je polemik precej ...
... v zaprtih krogih, v javnost ne pride tako rekoč nič.
Sprotno ocenjevanje predstav in gledaliških sezon je predvsem dolžnost kritike, žal pa se v medijih prostor za kakovostno gledališko kritiko vse bolj krči. Honorarji za 'svobodnjake' so celo pri nekaterih uglednih medijih že kar sramotno nizki, poklic kritika je danes postal izumirajoč poklic. Zdi se, da tega stanja ni mogoče spremeniti, in kar je najhuje, nanj smo se kar nekako navadili, čeprav gledališča in umetniki potrebujejo relevantno kritiko.
Nekaj lahko storijo tudi drugi. Bi recimo lahko vi kot selektorica festivala eksplicitno navedli gledališke projekte, ki so res slabi?
Noben selektor ne more nadomestiti izpada kakovostne kritike v medijih. Naloga selektorja je izbrati najboljše predstave in svoj izbor zagovarjati, ne pa s prstom kazati na ponesrečene predstave, ne nazadnje moramo gledališkim ustvarjalcem dopustiti tudi pravico do napake.
Ste ob tem, da ste zadnje leto bolj ali manj preživljali večere v gledališki dvorani, morda naredili kakšno 'amatersko' sociološko analizo občinstva, torej kdo danes hodi v gledališče in zakaj?
Ponudba gledališč in nevladnih producentov je žanrsko in produkcijsko heterogena, namenjena vsem generacijam gledalcev, ki imajo do gledališča tudi različna pričakovanja: je umetniško doživetje, vzgoja in izobraževanje, lahko je tudi zgolj zabava. Je tudi druženje ljudi, socializacijski učinek gledališča ni zanemarljiv.
Vendar ogled premier ali ene same ponovitve predstav ne more dati celostne slike občinstva, svoje obiskovalce najbolje poznajo gledališča sama. Razveseljivo pa je, da sem skozi vse leto v gledališčih srečevala veliko mladih ljudi, verjetno tudi zato, ker so cene vstopnic in abonmajev še vedno dostopne.
