Anja Hilling: »Bistveno je spoznanje o lastni ničnosti«

Dramatičarka Anja Hilling, avtorica drame Črna žival žalost,­ ki bo kot drugi del diptiha Black Beast premierno na sporedu MGL v nedeljo (premiera prvega dela je na sporedu danes), se je na povabilo za intervju odzvala skladno s pričakovanji. Predlagala je, da pogovor opraviva po elektronski poti.

Prijazna, ustrežljiva – in kljub temu nedosegljiva. Temu primerni so tudi odgovori: kratki, jedrnati in osredotočeni na bistvo. Presojo o svojem delu, kot je razvidno iz pogovora, prepušča drugim.

Maja bo minilo natanko deset let, odkar ste bili z besedilom Zvezde povabljeni na Stückemarkt slovitega festivala Berliner Theatertreffen. Odtlej ste v gledališču močno in stalno prisotni: od leta 2003 so v nemškem govornem prostoru uprizorili enajst vaših dram, te postajajo vse bolj znane tudi v tujini. Kako gledate na zadnjih deset let? Kako si razlagate svoj uspeh?

Svojega uspeha si ne razlagam, to ne vodi nikamor; vse se spreminja, nenehno. Če svoje besede zaslišim v drugem jeziku, sem vesela in v zadregi. Zadnjih deset let je bilo zame lépo, strašno intenzivno obdobje, pisati, ljubiti, jesti, piti. Vse skupaj mineva hitro; trudim se, da se tega ne bi ustrašila.

Kam med svoje drame umeščate Črno žival žalost?

To besedilo je zame od vseh najbolj bombastično. V njem sem hotela testirati katastrofo – v razmerju do majhnosti človekovega življenja. To me še vedno zanima.

Sprašujem zato, ker temu besedilu posebno pozornost namenja tudi nemška teatrologija. V knjigi Personentransformation [Transformacija osebe, 2011] Danijela Kapusta opozarja na rabo epskih pripovednih sredstev v Živali – in vas prav zato kot avtorico postavlja ob bok Elfriede Jelinek. Je drugi, osrednji del besedila, v katerem imamo opravka zgolj z glasovi, poskus radikalne potujitve ali kaj drugega?

Drugi del besedila je človekov poskus, da bi izstopil iz sebe, v razširjeno zavest. Spričo ognja se svojemu središču približa tako, da je za hip sposoben tudi pogleda od zunaj.

Medtem ko teorija opozarja na pripovedni moment v Živali, se režiserji navadno soočajo z vprašanjem, kako drugi del besedila sploh postaviti na oder. Ob izčrpno in skrajno natančno opisanih prizorih gozdnega požara se je težko izogniti vtisu, da bi jih bilo lažje kot v gledališču prikazati­ v filmu. Imajo ti prizori tudi po vašem mnenju v sebi nekaj filmskega?

Ne. Bolj kot za to gre za vznesenost, ki ji dobro dene največja možna svoboda. Za iskanje izraznih sredstev onstran besed, podob in dejanja. V očeh bi se moralo nekaj zasvetiti – in nato iz zenice stopiti v svet. Ne gre za resnico, temveč zgolj za njeno iskanje, za gibanje v ognju.

Ob tem se postavlja vprašanje o vašem odnosu do uprizoritev vaših besedil.

Vse, kar si želim, je odprtost, in to v meri, ki si je človek ne more zamisliti. Uprizoritev načeloma ne gledam rada. Raje poslušam, kar mi o njih povedo drugi.

Vrniva se torej k besedilu. Kot bralca in prevajalca me je pri Živali najbolj prevzela njena neverjetna razgibanost: nenavadna, včasih celo samovoljna interpunkcija, stavki, ki so delno zapisani v verzni obliki, raba registrov, ki segajo od pogovornega jezika do skrajno visokega jezikovnega izraza … Stoji za tem premišljena psihologizacija likov ali kaj drugega?

Likov pravzaprav ne psihologiziram, temveč jim poskušam dati zgolj prostor, da se lahko spremenijo – tudi v načinu govora in ­mišljenja.

Po kakšnem ključu ste jih izbirali? Če se ozreva na poklice, ki jih opravljajo – vodja modne agencije, oblikovalec luči, pevec pop glasbe, fotomodel ... –, se zdi, da pripadajo svetu, ki ima več skupnega z videzom kakor z bistvom …

… drži, ta navidezni svet, ki se je polastil vsega mimobežnega, je v drami soočen z nečim večnim …

… toda po drugi strani čustva, ki se delno pokažejo že v drugem, še bolj pa v tretjem delu Živali, niso površna ali patetična. [V zvezi s tem govori Kapusta celo o »gledališču čustev«.] Kako se to sklada s svetom, v katerem sicer živijo liki? Ste hoteli reči, da človekovo bistvo tvorijo čustva?

Na začetku sem hotela, da bi liki padli, prestali šok in nato kot običajno živeli naprej. Toda potem je bilo drugače. Ogenj, nekaj ognja je ostalo, liki so spremenjeni; morda je prepozno, toda nekaj se je zgodilo. Temu ne bi rekla čustvo, ampak spoznanje. Spoznanje o lastni ničnosti. Z njim so liki večji kot kadar koli.

Pomembno se zdi omeniti,­ da pot do sebe v Živali vodi prek narave, prek njene vsemogočnosti. Bi bilo pretirano, če bi jo označili za enega od protagonistov v drami?

Narava je tu, v dobesednem pomenu, okoli likov in v njih. Drama kaže na to sečišče.

Ob dosedanjih uprizoritvah Živali so kritiki kot žalostno, celo tragično, opisali njeno prevladujočo atmosfero. Kje se po vašem skriva tragičnost, na katero namiguje že naslov drame?

Zame so tragične izgube, ki jih mora človek utrpeti, in krivda, ki si jo naprti, da lahko opazi, kako brezpogojno pravzaprav ljubi življenje.

Tekst je nekoliko prirejena različica pogovora z Anjo Hilling, ki je izšel v gledališkem listu.