Mednarodni projekt Gledališka arhitektura v srednji Evropi (Theatre Architecture in Central Europe – TACE, 2008–2010), pri katerem so sodelovale ustanove iz Češke, Slovaške, Madžarske, Poljske in Slovenije ter ga je sofinancirala evropska komisija, je po razstavi o gledališki arhitekturi od sredine 18. do konca 20. stoletja navrgel še dve knjigi v angleščini.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) so dragoceni izdaji minuli teden predstavili predstavniki in sodelavci Slovenskega gledališkega muzeja (SGM) ter MAO. O zajetni in razkošno ilustrirani knjigi velikega formata Beyond Everydayness (Onkraj vsakdanjosti), v kateri je prvič sistematično in pregledno predstavljena bogata stavbna gledališka dediščina srednje Evrope ter je slovenski prispevek plod zglednega sodelovanja med SGM in MAO, so spregovorili direktor SGM Ivo Svetina, prejšnji direktor MAO dr. Peter Krečič ter avtorja prispevkov dr. Igor Sapač in dr. Bogo Zupančič.
Peter Krečič je opozoril na tipološko analizo gledaliških stavb od poznega baroka do konca 20. stoletja, ko enovit slogovni pogled na stvaritve ni več mogoč. Igor Sapač, ki je predstavil obdobje od 18. do začetka 20. stoletja, pa dodal, da so v 18. stoletju gledališča nastajala iz stavb za druge namene (npr. najstarejše slovensko gledališče v Idriji je nastalo iz rudniškega skladišča). Posebej je opozoril na razvoj mariborskega gledališča, ki se je razmahnilo iz nekdanje kazinske stavbe, na obe ljubljanski gledališči po standardiziranih zasnovah dunajskih arhitektov ter na Tartinijevo gledališče v Piranu s secesijskimi arhitekturnimi prvinami.
Bogo Zupančič, ki je predstavil gledališča 20. stoletja, je posebej je pohvalil Mihevčev Kulturni dom v Trstu (kjer deluje SSG), zgrajen na skrajno tesnem prostoru, ter edino povsem novo (postmodernistično) gledališče SNG Nova Gorica Vojteha Ravnikarja. Ivo Svetina je napovedal, da bo leta 2013 iz zbranega in dopolnjenega gradiva izšla slovenska monografija o gledališki arhitekturi na Slovenskem.
Razširjene in dopolnjene referate, obogatene z bogatim dokumentarnim gradivom, z mednarodnega simpozija (odvijal se je novembra 2009 v Ljubljani) pa je SGM izdal v zborniku Occupying Spaces – Experimental Theatre in Central Europe 1950–2010 (Zasedeni prostori – Eksperimentalno gledališče v srednji Evropi).
Po besedah urednika izdaje Iva Svetine eksperimentalno gledališče v sodelujočih državah doslej še ni bilo tako celovito obravnavano. Dr. Tomaž Toporišič predstavlja »prostorske stroje« slovenskega eksperimentalnega gledališča, ki si je moralo v pomanjkanju prostora zavzeti različna negledališka prizorišča.
Mag. Primož Jesenko predstavlja Viteško dvorano Križank kot žarišče eksperimentalnega gledališča od 1955–1972 (od Eksperimentalnega gledališča Balbine Battelino Baranovič, Odra 57, Ad hoc gledališča Drage Ahačič, do Pupilije Ferkeverk in Gleja), dr. Barbara Orel pa živahno, a manj znano gledališko ustvarjanje v četrtem bloku Študentskega naselja v Rožni dolini (Vetrnica Vlada Šava, Pupilija Tomaža Kralja in gledališka skupina FV 112/15 Nevena Korde).