Tiskane izdaje
Z delom, ki je premiero doživelo oktobra 1994 v Comédie des Champs-Élysées v Parizu in bilo od takrat več kot leto razprodano na vsaki predstavi, je francoska pisateljica, igralka in scenaristka Yasmina Reza tako rekoč zavzela svet.
Dve leti po premieri je v londonskem West Endu uspešno osemletno pot začela angleška adaptacija (predstavo bodo znova obudili letos decembra v gledališču The Old Vic), leta 1998 jo je na Broadway kot producent pripeljal Sean Connery (za nakup pravic ga je navdušila soproga Michèle, seveda Francozinja) in veselje se ni nehalo niti po šeststoti uprizoritvi. Art so kmalu po uspehu v Franciji igrali na vseh kontinentih, igra je pobrala tudi kup nagrad.
Istega leta kot na Broadwayu je bila v ljubljanski Mali drami v prevodu Suzane Koncut prva slovenska uprizoritev tega dela, režijo je podpisal zdaj že pokojni Žarko Petan, dramaturgijo Darja Dominkuš, vloge treh prijateljev v spretno napisani in duhoviti konverzacijski igri pa so si razdelili Aleš Valič (Marc), Jernej Šugman (Serge) in Bojan Emeršič (Yvan) – in jo igrajo še po osemnajstih letih in pol od premiere. Scenografija je delo Jožeta Logarja, kostumograf predstave je Leo Kulaš, lektorica Majda Križaj, avtor glasbene opreme Blaž Šivic.
Prva predstava Art v letošnji sezoni SNG Drame bo v torek, 25. oktobra, v Mali drami – to bo že 237. ponovitev. Pred nekaj leti, ob dvestoti ponovitvi, so v Drami ugotavljali, da je predstava o prijateljstvu in umetnosti, ki jo odlikuje bravurozna igra Bojana Emeršiča, Jerneja Šugmana in Aleša Valiča, najstarejša predstava na repertoarju SNG Drame – dosežek torej, ki ga doživijo le redke slovenske in tuje gledališke uprizoritve, danes to velja še toliko bolj.
Kaj o povezanosti z dolgoživo uspešnico pravijo igralci? Bojan Emeršič, ki je za vlogo Yvana prejel nagrado žlahtni komedijant na Dnevih komedije 1999 v Celju, pravi, da Art »ni samo predstava, je val pozitivne energije, ki jo zlijemo gledalcu direktno v obraz«. Aleš Valič dodaja: »Art je kot dober konjak! Z leti zori in daje vedno večji užitek in zabavna presenečenja publiki in nam trem. Naj traja v nedogled!« Tudi Jernej Šugman nima zadreg: »Pri tej predstavi, ki jo nosim zakodirano za vedno v spomin, se lahko zbudim sredi noči in igram. Ne potrebujemo nobenih obnovitvenih vaj. Edino vprašanje je, ali so mi hlače še vedno prav.«
Igra, »drzna študija o prijateljstvu, predsodkih in tolerantnosti«, govori o treh prijateljih, ki živijo ustaljeno, bolj ali manj uspešno življenje. Ko pa eden od njih kupi drago, a nekoliko nenavadno umetniško delo, se prijateljstvo nevarno zamaje … Igra z blagim posmehom razkriva nevroze in občutljivost sodobnega urbanega človeka. Ta je na prvi pogled samozavesten in samozadovoljen, a v resnici zadostujejo že malenkosti, da se njegov urejeni in ustaljeni svet začne krhati. Dramaturginja je ob dvestoti ponovitvi zapisala, da je v mnogih pogledih nenavadno delo: »(...) po vsej Evropi in tudi v ZDA uprizarjana uspešnica, ki ni ravno komedija, v njej trikotnik, ki ni ljubezenski, in likovna umetnina, ki sproži dramski konflikt. Pa tudi prijateljstvo ni ravno pogosto tema drame, prej nekakšen spremljevalni pojav v ljubezenskih ali v političnih intrigah. (...) Vprašanje prijateljstva zelo hitro in s preprostim, a radikalnim zavračanjem drage umetnine zaostri in ga prestavi iz neobveznega druženja na raven zavezujočega. Tu postane prijateljstvo že skoraj podobno ljubezenskemu odnosu, v katerem se neha toleranca in se začne nestrpnost in kjer so strast, zvestoba, posesivnost, izdaja in ljubosumje bistvenega pomena.«
Zakaj potem tako navdušenje in zanimanje za Art? Britanski mediji vedo povedati, da je najbolj očiten odgovor preprosto dejstvo, da delo Yasmine Reza postavlja dolg niz nerešljivih vprašanj o sodobni umetnosti. Poleg tega je privlačno zaradi tega, ker raziskuje povezave med okusom in prijateljstvom: Je mogoče biti pravi prijatelj z nekom, ki ima o slikarstvu, literaturi ali gledališču radikalno drugačna mnenja od naših? Je tradicionalist lahko dober prijatelj ljubitelja modernizma? Ali pa je skrivnost Rezine igre v univerzalnosti, v odgovarjanju na večno vprašanje, koliko resnice in iskrenosti prenese človeško bitje?
Ali pa je pravi odgovor na vprašanje, zakaj je Art postala globalno nespregledljiva, neznansko vabljiva predstava, mogoče iskati bolj na pragmatičnem koncu in ugotoviti, da jo igralci ljubijo, ker jim tako rekoč na pladnju ponuja redko sočno vlogo, v kateri si lahko v pikantnih dialogih in monologih dajo duška? Uspeh pri publiki in vabljivost za igralce pa Rezi nista prinesla tudi popolnega kritiškega uspeha; nekateri so vedeli povedati, da je kraljica velikih idej, obdelanih na lahkoten način, bolj nesramni so njeni teatrski umetnosti podelili nalepko »gledališče kot mala črna obleka«.
Ko je Janez Pipan v nekdanjih Pogledih pred dvema letoma obujal spomine na kolobocijo ob besedilu, namenjenim za objavo v gledališkem listu SLG Celje, ko so tam uprizorili drugo delo francoske dramatičarke, dramo Kako poveš, kar si odigral, je opozoril: »Francoska gledališča imajo torej nekakšne težave z Yasmino Reza (ona z njimi manj, ni ji treba, da si beli lase zaradi njih, čeprav jim rada tu in tam pove kako pikro in bolečo), njena mednarodna slava jih prej moti, kot navdušuje (pa je že dve desetletji edina sodobna francoska avtorica, ki jo redno uprizarjajo po vsem svetu, edini francoski globalni gledališki fenomen in 'artikel', prva po Koltèsu, čeprav ima Francija, da ne bo nesporazuma, veliko zelo dobrih dramatikov), kritiki so z njo ostri od samih začetkov, čeprav je hkrati pobrala vse možne nagrade, o njenih dramah pa potekajo seminarji tudi na Sorboni, v družbi z Beckettovimi.«
Pipan tudi navaja, da je pripomogel k uprizoritvi petih del Yasmine Reza na slovenskih odrih v enem desetletju: po predstavi Art je v Mali drami pristal Naključni človek (leta 2000, režiral je Zvone Šedlbauer), Tri verzije življenja (2002, rež. Boris Cavazza) ter En španski komad (2005) in Bog masakra (2007; oboje v režiji Janusza Kice), kar je po njegovi ugotovitvi skoraj vse, kar je napisala.
Delov kritik Blaž Lukan je po premieri prve slovenske uprizoritve o Art zapisal: »Teče brez zastojev in zastranitev in zgodi se pravzaprav v enem samem zamahu,« Dnevnikova kritičarka Petra Pogorevc pa je takrat presodila: »Hit Yasmine Reza je v pričujočem branju predvsem pronicljiva razčlemba trikotnika, v katerem so vsi navzoči liki sicer del realno obstoječih in za razvoj dogajanja pomembnih heteroseksualnih razmerij, v 'prostem času' pa jih veže tesno moško prijateljstvo, v katerem je kljub neobičajno zavezujoči 'resnosti' razmeroma lahko 'prepoznati' tako sebe kot svoje prijatelje.«
