Tiskane izdaje
Na polju uprizoritvenih umetnosti se faktor staranja razpenja znotraj skrajno nasprotujočih si načel; ponekod »starejša« generacija velja za izčrpan, nezaželen (igralski) material, drugje je deležna častne obravnave in predstavlja ekskluzivo ter ponos.
Če v repertoarnih gledališčih velja neizpodbitno pravilo, včasih tudi izgovor, da smo priča kroničnemu pomanjkanju dramskih besedil, ki bi nudila (kakovostno spisane) vloge za starejše igralke, se predstavnice sodobnih performativnih praks na takšne formalistične omejitve pogosto že iz principa požvižgajo.
Sorodne situacije na področju sodobnega plesa ali baleta bi že zahtevale drug kontekst in prostor razprave. Izmikanje »odrskemu realizmu« in interpretacijam, ki bi pohlevno sledile dramatikovim napotkom, se je dodobra vzpostavilo tudi v dramskem gledališču, kjer igralec/igralka ne nastopa več kot zgolj prerisana tvorba iz drame, pač pa tudi kot njegov simbol, nasprotje, prispodoba, izničenje.
Če režiser v igralki starejše generacije opazi potencial, ki presega meje razgrnitve določenega lika zgolj skozi psihološki domet, ni pomembno, ali taista igralka ne glede na svoja leta igra žensko, moškega, mlad ali ostarel lik, žival, objekt ali morda osupljivo seže še dlje – v samo utelešenost določene ideje, pojma, metafore.
Morda se temeljna razlika nabira v začetni odločitvi ustvarjalk, ali bodo kariero gradile na principu, da jim drugi pišejo besedilo, ali si bodo »uprizoritveno predlogo« ustvarjale same in s tem samostojno, nemalokrat tvegano razvijale neodvisen izraz, ki bo sorazmerno podaljševal njihov izvajalski rok uporabe.
Festival Mesto žensk je letos staranje razgrnil v razširjenih oblikah – skozi krvave performanse, lucidnost izkušenega uma ali kot opomin na domače veličine igralskega poklica. Opazili smo lahko, da prvotno odrsko ekskluzivnost starajočega se telesa spremlja niz nepogrešljivih taktik, ki so včasih v drobnih, drugič v očitnih, manifestivnih dražljajih, ki občinstvo zalagajo s čvrsto koncentracijo.
Pomisliti, da je fenomen starosti in na videz brezbrižnega spopadanja z njo za odrsko prezenco dovolj, je seveda naivno. Da je ravnovesje optimalno, se mora skladno z leti povišati tudi stopnja posameznih ekstremov znotraj odrskega nastopa.
Naj bo to pretresljivo, z opečenimi brazdami posuto telo Carmen Pellegrinelli (Pasje noči), neprestano prebadanje z bodečo žico in iglami performerke Rocío Boliver (Med menopavzo in starostjo), golota in ironično izpadanje proteze 75-letni Esther Ferrer (Teorija in praksa) ali pa, na drugi strani, investicija čustev, razgaljenja resničnega življenja Štefke Drolc in Ive Zupančič (Draga Duša).
Ključno začimbo navsezadnje prinese zmes osebne karakterne globine, razgledanosti in moči ideje, da preidejo v ostro in vplivno konico karizme, ki je neodvisna od časa, let in telesne podobe. Naj bo torej staranje – če že v današnji razvrednoteni družbi ne sme in ne more biti – atrakcija vsaj na odru.
