Baletna revolucija iz San Francisca

Nocoj se v Cankarjevem domu ponovno predstavlja sloviti ameriški ansambel sodobnega plesa Alonzo King Lines Ballet.

Objavljeno
06. maj 2016 18.30
Ko so ameriškega koreografa Alonza Kinga pred časom vprašali, kaj skuša povedati s plesom, je odgovoril: »Hočem priti bližje k resnici ... Skušam odkriti skrito in zanima me, kaj je skupno vsem nam. «

King, ki je svojo skupino sodobega baleta Lines Ballet v San Franciscu ustanovil leta 1982 (kasneje tudi plesni center ter poletne programe za mlade nadarjene plesalce) in potem zanjo ustvaril več kot 150 koreografij, svoj navdih išče v tradiciji klasičnega baleta, ki pa ga prežema z novo ekspresijo. King balet razume kot znanost, ki temelji na univerzalnih načelih. »To je plesni vizionar bona fide, in mi smo srečni, da ga imamo,« so pred leti zapisali v San Francisco Chronicle. Torej Alonzo King je pristen, pošten, z dobrimi nameni.

Neustrašnost, sočutje, skromnost

Njegova plesna filozofija je preprosta. Kot je dejal v nekem pogovoru, si ljudje danes želijo delati nekaj velikega, a prav je delati majhne stvari z veliko ljubeznijo in predanostjo, pač vsak dan več in bolje. »Veliko se lahko zgodi v majhnih trenutkih«. Letnik 1952 (čeprav ponekod piše, da ne izda datuma rojstva), odraščal je v Kaliforniji, v družini borcev za pravice temnopoltih. Že v mladosti je pokazal veselje za ples; študiral je v New Yorku (štipendija na Balanchinovi American Ballet School), plesal v tujini, po vrnitvi pa sprejel mesto v sloviti plesni skupini Alvina Aileyja. Svoj pristop k plesu je gradil na tistem, kar mu je v izobraževanju manjkalo, in to sta spiritualna sila in koncept, »ki je že v tebi«. O plesalcih govori kot o umetnikih, »če ne bi bilo plesa, bi si zagotovo izbrali drug umetniški medij«. Med njimi išče take, ki globoko razmišljajo in so globoko čustveni. Take, ki ne pričakujejo, kaj bodo dobili od umetnosti, ampak kaj ji bodo dali. Ali drugače. Vse tisto, kar občuduje pri človeku, išče tudi v plesalcu; neustrašnost, sočutje, lojalnost, razumevanje, ponižnost. »Ples ni učenje korakov in ponavljanje za koreografom, k ‛mizi‛ morajo prinesti veliko več«.

Alonzo King, čigar koreografije so del repertoarjev slovitih baletnih hiš (Švedski kraljevi balet, Balet v Frankfurtu, Monte Carlu, Washingtonu, Béjart balet, Hubbard Street Dance Chicago), poudarja, da njegovo delo ni abeceda. »Plesni koraki niso simboli za stvari, ki jih besede ne morejo razložiti.« Vedno je zgodba, pravi, in vsak korak je metafora. Razvil je radikalen in zahteven pristop do klasičnih form, a razmišlja, tako pišejo ocenjevalci njegovega dela, v majhnih slikah. Pogoste gibanje na odru spremeni v solo, duete, le občasno v trio. Znan je po sodelovanju z različnimi skladatelji, glasbeniki, vizualnimi umetniki. Jazz saksofonist Pharoah Sanders, igralec Danny Glover, poljski skladatelj Pavel Syzmanski, sodeloval je pri številnih opernih in filmskih produkcijah. V koreografijah prepoznamo njegov glasbeni okus – od jazza do afriške tradicije – ter literarno-filozofske preference od jungove psihologije do vzhodne in zahodne filozofije.

Svoje koreografije začenja s preprosto idejo; plesalcem da kratka navodila, oni raziskujejo naprej. Ne razpravlja o pomenu, ne popravlja tehnike, sami plesalci povedo, da jim zelo zelo zaupa, da se počutijo svobodni in radi pripadajo njegovi skupini. Ta svoje domače občinstvo v San Franciscu razveseljuje spomladi in jeseni, vmes pa se odpravijo na turneje. Plesali so na številnih najelitnejših plesnih odrih in drugih prireditvah: Beneški bienale, Monako Plesni forum, festivali v Edinburgu, Montpellier Danse, Festival Wolfsburg, Dance Festival Holland ...

Ljubljana je prva postaja letošnje evropske turneje (Bonn, Rouven, Ravenna, Barcelona ...). Spoznali smo jih leta 2010, ko se je skupina predstavila s koreografijama Refrakcija, ki je nastala v sodelovanju plesne skupine z glasbenikom Jasonom Moranom, ter Rasa na glasbo Zakira Hussaina.

Baletni triptih

Kot je zapisala Jennifer Homans, direktorica Centra za balet in umetnost na Univerzi v New Yorku, ter kritičarka za politično-kulturno revijo The New Republic, King okoli sebe zbira izjemne plesalce; občutljive, inteligentne, fizično elegantne, kar je redkost v današnjem akrobatskem in športno naravnanem svetu. »Nikoli ni šel po poti sodobne koreografije, ki uporablja zelo hude telesne zahteve, niti ni sledil trendom. Medtem ko je ves plesni svet iskal zunaj baleta, da bi našel pot naprej, so se on in njegovi plesalci še bolj obrnili navznoter.«

Homansova poudarja, da skupina Lines ni samo plesna skupina, je laboratorij, šola, zatočišče umetnikov, skupnost. »Kingovo razumevanje plesa in kaj ples lahko je. In plesalci niso njegovi plesalci, vsi so si enakovredni. Že samo to je v današnjem baletnem svetu – revolucija.«

V Ljubljano se skupina nocoj na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma vrača z baletnim triptihom; Koncert za dve violini na Bachovo skladbo, Moški kvintet sloni na plesni kakovosti moškega dela skupine, Prostor pisave pa je najdaljša koreografija, ki jo spremljajo judovska, krščanska in muslimanska sakralna glasba ter tradicija tibetanskega budizma.