Tiskane izdaje
Začelo se je davnega leta 1989. Kletni prostori Poljanske gimnazije, ducat stolov in kup radovednih, razposajenih mladcev in mladenk. In nekdo, ki je vedel, kaj hoče in zakaj počne, kar počne. Matjaž Pograjc.
Vsa ta energija, ki je vrela v silno dinamičnem družbenopolitičnem življenju še ne samostojne Slovenije, je maja 1990 ustvarila prvo premiero. Naslov: Pesniki brez žepov. Skupina: Betontanc. Režija: Matjaž Pograjc. Za kaj je šlo, najbolje razložijo njegove besede v gledališkem listu: »Uniformiranost me ne zanima. Našel sem dobre, zelo dobre ljudi, z različnimi izkušnjami, plesnimi ali gledališkimi, in jih postavil skupaj, da bi se igrali.« In še: »Mi ne govoričimo, raje se igramo.«
Besede ne bi mogle biti bolj apolitične. In ravno zato subverzivne, spregovorile so zgolj in samo skozi gib, premik, skozi neverbalno komunikacijo ... Skozi telo, ki je postalo ključni nosilec sporočilnosti skupine in to kljub spremenjeni naravi projektov ostaja še danes.
Pesnikom brez žepov je sledil projekt Romeo in Julija (1991), v enaki zasedbi (Alma Blagdanič, Igor Dragar, Janja Majzelj, Blažka Müller in Matej Recer) je 1992. nastal Za vsako besedo cekin, 1993. pa Tatovi mokrih robčkov. Veliko zanimanje javnosti je potrjevalo, da gre za kreativni pojav, ki presega zgolj strokovne okvire. Inovativnost, ustvarjalna in generacijska svežina ter komunikativnost so Betontancu doma dvigovali popularnost. Produkcijsko sodelovanje najprej z Gledališčem Glej in kasneje z zavodom Bunker je Betontancu omogočilo kakovostno produkcijo in promocijo ter, najpomembnejše, intenzivna gostovanja na tujem s praktično vsakim projektom.
Neobremenjeni pogled
Leta 1995 je bila premiera Know Your Enemy! (pridružil se jim je Branko Potočan), čez dve leti Na treh straneh neba, prvo dekado delovanja je končal Skriti seznam sončnih dni, zasedbi sta se pridružila Primož Bezjak in Katarina Stegnar. (Janja Majzelj in Ivan Peternelj sta jo zapustila.)
Gledališki kritik Rok Vevar pravi, da je Betontanc fenomen slovenskega gledališča devetdesetih, v katerem so se združili nadarjeni posamezniki in slovensko javnost presenetili z neobremenjenim pogledom na odrske umetnosti. Takrat je bila to novost, na izviren način so govorili samo o stvareh, s katerimi so se poistovetili in jih poznali, in s tem deklarativno odklonili celotno paleto akademskih postulatov.
Če je šlo v prvem desetletju ustvarjanja za čisto linijo gibalnega gledališča, jih je naslednje pripeljalo (nazaj) do besedila, kar je z novimi sodelavci pomenilo nov način delovanja skupine. Odsevajo ga Polnočni rabljev let (2000), Maison des Rendez-vous (2002) ter Wrestling Dostoievsky (2004). Sledili so Everybody for Berlusconi (2004), Show Your Face! (2006), Dance or Die (2007), ter Marš ljubezni (2008). Predzadnji projekt je bil Možda smo mi Miki Maus (2009), letošnji je Avdicija za življenje.
Od intime do politike
Everybody for Berlusconi in Show Your Face! se lotevata tematike politike in kulturne zgodovine in se tako odzivata na aktualnost družbenega dogajanja, na vdor tistega, kar smo si na neki način vsi želeli; demokracije in/oziroma kapitalizma. Situacija je tako drugačna kot v začetku devetdesetih, zato so tudi projekti vsebinsko, žanrsko in estetsko specifični. Projekta odlično potrjujeta senzibilnost skupine, ki ravno v delih, ki se v določenem trenutku morda zdijo manj zanimiva, najde opravičilo in smisel lastnega početja. »Berlusconi« je na primer nastal v času kapitalskih »debelih krav«, ko se je zdelo, da je kapital kralj in ga nič ne more vreči s prestola, še najmanj angažirano oziroma politično gledališče.
Projekti le stežka vzpostavljajo enotno poetično in estetsko rdečo nit dobrih dveh desetletij delovanja skupine. Kasneje se tudi zaradi menjave sodelavcev podoba klasičnega Betontanca razprši. Simptomatična je povsem zadnja faza, v kateri je intenzivirano sodelovanje skupine s tujimi kolektivi, prinaša pa vsebinsko in oblikovno različne učinke. Ne glede na to je telo še vedno dominantno in v ospredju, še vedno glavni medij prezentacije in formiranja zgodbe.
Blagovna znamka
Zadnje obdobje skupine zaznamuje členjenje navznoter. Pred dvema letoma je »frakcija« Betontanc Ltd. ustvarila projekt Tam daleč stran (uvod v ego-logijo). Nastal je brez sodelovanja režiserja Matjaža Pograjca, je pa delo sicer stalnih članov skupine Primoža Bezjaka, Branka Jordana in Katarine Stegnar. To je tudi vse, kar ima po mnenju Branka Jordana Betontanc Ltd. skupnega s skupino Betontanc.
Bezjak, Jordan, Stegnar in Daša Doberšek so avtorji tokratne premiere Beton Ltd. Rečem, kar mi rečejo, naj rečem. Jordan pravi, da aktualni projekt nakazuje na možnost razvoja trajnejšega vzporednega kolektiva, ki je produkcijsko vezan na skupino, gradi in izhaja iz njene dediščine, ostaja pa samostojen in brez ambicije redne produkcije.
»Platforma« Betontanc je danes blagovna znamka z jasno oblikovanim profilom. Ta svojim članom ponuja produkcijski prostor, hkrati pa nadaljuje lastno delo, ki poleg dominacije telesa in njegovih specifičnih odrskih govoric le stežka najde enotno rdečo, kljub temu pa ostaja jasno prepoznavno.
Po mnenju stalnega člana skupine od leta 2001, igralca Branka Jordana, je ravno stilna raznovrstnost ena od kvalitet skupine, ki je mogoča tudi zato, ker se Betontanc ni obremenjeval z določeno poetiko in izziv še vedno vidi v odsevanju realnosti, raziskovanju žanrov ter njihovem problematiziranju.
