Bienale lutkovnih ustvarjalcev: Predstave, ki bi jih lahko gledal z zaprtimi očmi

»Prenos besedila na oder je še vedno eden od problemov slovenskega lutkarstva. Tekst bi moral biti predvsem inspiracija­ za celovito uprizoritev, še vedno je preveč literarnega in premalo vizualnega,« pravi selektor letošnjega lutkovnega bienala Uroš Trefalt.

Po besedah Trefalta, ki sicer že desetletje živi v Pragi, je bera zadnjih dveh let zanimiva, produkcija vsekakor kakovostna, vendar je bilo kljub temu preveč projektov, ki bi lahko funkcionirali tudi kot radijska igra. »Kar nekaj uprizoritev bi lahko spremljal z zaprtimi očmi in moja izkušnja ne bi bila bistveno okrnjena,« pravi. Glavni vzrok za takšno stanje je po njegovem premajhno poznavanje specifik lutkovne umetnosti, vsebina se prepogosto podreja formi, značilna sta premajhna izvirnost in neupoštevanje kompleksnosti in enakovrednosti elementov v smislu neposrednosti, znakovnosti in angažiranosti.

Vendar položaj ni slab, če primerja slovensko lutkarstvo pred desetletjem in pol ter danes, je preskok jasno viden, lutke so integralni in upoštevani del slovenske umetnosti. V Sloveniji deluje veliko mladih ustvarjalcev, ki so se izo­braževali v tujini, pa tudi študenti ljubljanske AGRFT so doumeli alternativnost lutkovnega gledališča, animacije in njegovih interpretativnih možnosti. Priča smo preporodu senčnega gledališča kot sredstva za uprizarjanje epskih zgodb, reminiscenc ali abstraktnih slik, videoprojekcij kot dela modernih multimedijskih trendov, ponovno se uveljavljajo javajke in ustvarjalce čedalje bolj navdušuje preprosta igra s predmetom.

Ni celovite lutkovne scene

Trefalt opozarja na nujnost vzpostavitve ustreznega šolanja, pri čemer ne gre zgolj za tehnične in obrtne veščine, ki se v lutkarskem mediju pač razlikujejo od klasičnega dramskega gledališča, temveč predvsem za način razmišljanja in razvijanja senzibilnosti za to umetnostno zvrst. »Zdaj imamo nekaj odličnih posameznikov, težko pa govorimo o celoviti lutkarski sceni, ker ni izobraževalne institucije, ki bi tem ustvarjalcem dajala izhodišče in okvir,« pravi Trefalt, ki obžaluje, da so razmišljanja o tovrstni akademiji v Mariboru usahnila.

Režiser, igralec in glasbenik Matija Solce, ki se letos na bienalu predstavlja z odličnim projektom Proces ali Žalostna zgodba Josefa K., je še za spoznanje bolj kritičen. Po njegovem je slovenska lutkarska scena zaprta, sodelovanje med lutkovnimi gledališči in celotno gledališko produkcijo je skromno, ustvarjalci se premalo zavedajo izraznih potencialov lutkovnih predstav. Počasi prodira spoznanje, da ta medij ni namenjen samo otrokom, saj s prepletom različnih žanrov in umetnostnih zvrsti funkcionira enako ali še bolj prepričljivo in sugestivno kot klasična dramska predstava za odrasle.

Solce opozarja na strah lutkovnih ustvarjalcev pred alternativnimi projekti, ker se bojijo, da ne bodo preživeli, se odločajo predvsem za bolj komercialne predstave. Da bi se položaj spremenil, ne bi bilo treba veliko, zgolj več formalnih in neformalnih stikov med slovenskimi gledališčniki, sicer pa usoda lutkarstva v Sloveniji pravzaprav ni drugačna kot po Evropi in v svetu. Solce, ki trenutno v Pragi pripravlja doktorat o alternativni lutkarski produkciji na akademiji DAMU, opozarja na problematiko na Češkem – v državi, ki je vedno slovela po inovativni in impulzivni lutkarski sceni, je zdaj položaj še slabši kot pri nas, lutkovnih gledališč v klasičnem pomenu besede skoraj ni, vztrajajo le še posamezniki.

Kakorkoli že, Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, ki poteka v Mariboru, je prinesel enajst predstav v tekmovalnem in tri v spremljevalnem programu. Ker večina izbranih predstav prihaja iz Maribora in Ljubljane, je slovenska lutkovna produkcija očitno zgoščena predvsem v dveh največjih mestih. Trefalt pravi, da, denimo, tudi na Ptuju ali v Kranju nastajajo zanimivi projekti, osredotočenost na dva velika centra je pač posledica majhnosti države, pomanjkanja ustrezne infrastrukture in dejstva, da večina režiserjev in igralcev živi in ustvarja v teh dveh mestih. Sicer pa položaj na tem področju ni kritičen, zanj je bilo že veliko presenečenje, da si je kot selektor ogledal petinštirideset predstav, kar ni malo.