Tiskane izdaje
Z nocojšnjo predstavo Staro za novo Borisa Kobala in Tina Vodopivca se zaključujejo Dnevi komedije, ki s smehom polnijo dvorano celjskega teatra že četrt stoletja. Kot pravi Kobal, režiser, igralec, humorist, ki je na Dnevih komedije že slavil kot nagrajenec, je prave komedije danes bolj malo, tudi resnično dobrih besedil na natečaju Žlahtno komedijsko pero ni veliko. Letos je žirijo prepričala Grenlandija. Kdo jo je napisal, bo znano nocoj.
Kakšna besedila so prispela na natečaj?
V zadnjih letih prihaja precej tekstov, a večina je, bom rekel kar direktno, zelo neuporabnih; ali sploh ni komedija ali pa je neka zabloda. Teksti ne ustrezajo kriterijem, ki jih postavljamo. Ljudje pošiljajo čisto navadne, pet strani dolge skeče. Dobimo pa tudi dobre komedije, a vedno se izkaže, da za njimi stojijo znani avtorji. V zadnjih nekaj letih sta bila to Matjaž Zupančič ali pa Vinko Möderndorfer. Gre torej za ljudi, ki še pišejo komedije, sicer pa je na tem področju kar precejšnja suša.
V čem je problem, da so teksti takšni, kakršni so? Gledališčniki pravijo, da je komedija podcenjena, da takega teksta ni lahko napisati.
Verjetno komedija terja tudi nekaj matematičnega izračuna o tem, kako se jo napiše, da se vse izide. Komedija je zelo širok pojem in lahko sega v totalne satirične vode, lahko je situacijska ali bolj verbalna. Po mojem mnenju je mogoče tudi neka nepotreba po tem, da se pišejo komedije in tudi neka apriorna demotivacija. To, da je komedija podcenjena, je absolutna resnica.
Že sam festival komedije v Celju je popolnoma podcenjen, če vzamemo za primerjavo velikega brata Borštnikovo srečanje. Komedije gredo zgolj v Celje, zelo redko pa zaidejo na Borštnikovo srečanje. Če bi lahko bili Dnevi komedije bolj podprti, bi bila tudi možnost nekega večjega pretoka misli in idej glede komedije, mogoče s kakšnimi mednarodnimi žiranti.
Tako je pa komedija prepuščena sami sebi in temu, kar da mesto, država se skoraj nič ne zanima za to. Postala je neka festivalska copata, nek nebodigatreba. Dejstvo pa je, da je komedija tista, ki gre vedno najbolj v promet, ima svoj komercialni učinek.
Mogoče je tudi tu nesporazum. Vsako ministrstvo za kulturo je a priori proti komercialnosti in niti slučajno ne razmišlja, da je tudi Hamlet eden najbolj komercialnih tekstov, kar jih je bilo kdaj napisanih. Ko sem bil še direktor Mestnega gledališča ljubljanskega, smo na ta račun slišali kar precej očitkov, medtem ko recimo SNG Drama ne. Drama je imela takrat 14 premier. Kaj je bolj komercialno: premiera za premiero ali iskanje nekega svojega prostora v gledališkem svetu?
So tudi posamezna gledališča nenaklonjena komediji?
Zagotovo. Drama in MGL spadata prav gotovo v prvo linijo. Sicer reklamirajo nekatere svoje predstave kot komedije, pa še zdaleč niso komedije, ampak so le prevara za ljudi. Tam komedija težko najde prostor, razen če bi si jo zaželel nek vrhunski režiser, ki bi jo tudi režiral. Glavnina teh vrhunskih režiserjev pa komedije ne zna narediti. Komedija je podcenjena tudi na vzgojni ravni, na AGRFT.
Komedija je danes brez veze, nima več prostora. Ne vem, zakaj je tako. Po drugi strani pa komedijski izdelki, eni dobri, eni zelo povprečni, polnijo dvorane. To pri ostalih delih ni nujno, ampak njim je vseeno. Gledališče je danes bolj namenjeno samemu sebi. Top režiserji se bolj ukvarjajo s samim sabo kot z gledališčem.
Kaj je bistveno pri režiji komedije?
Kot pri vsaki režiji. Imeti moraš zelo dobro zasedbo, to je lahko že prvi problem, ker igralec, ki je nadarjen za komedijo, se ne rodi za vsakim vogalom. Mora obvladati tudi svojo obrt, mimogrede. Ni samo umetnik. To je velik problem, ker, ponavljam, se že na akademiji ta snov umika iz učnega programa. Potem mora biti tekst absolutno dober. Komedija mora imeti dober zaplet, verjetno mora tudi nekaj sporočati.
Treba pa je prisluhniti ritmu. Komedija ima namreč eno posebno glasbo, poseben ritem, težko ga je opisati, ampak ga je treba samo začutiti in izpeljati. Ne prenese velikih prostorov, kjer so razmišljanja, pavze, psihologiziranja in tako naprej.
Mislim, da je treba ustvariti okrog komedije zelo močan stroj, ki mu mora režiser samo naliti pravega bencina, potem pa vse deluje tako, kot mora. Pa seveda mora imeti režiser velik občutek za mero. Do kam greš lahko, kaj pomeni, če greš čez to, ko komedija postane neefektna, nekomična, nesmešna.
Letošnja najboljša izvirna komedija je Grenlandija. Zakaj?
Ker je imela vse tiste elemente, ki jih komedija mora imeti. Ima dobro temo, snov za dobro predstavo, za dobre igralce. Ima vse, kar mora imeti dober tekst; smisel, rep, glavo, zgodbo, trdno strukturo.
Koliko je nagrada, ki je tudi denarna, pomembna?
Dobiš 6.000 evrov, ampak po dveh dneh nihče več ne ve za to. Znotraj gledaliških krogov se ve, da je nekdo dobil nagrado, kar pa še ne pomeni, da ti bo ponujenega več dela. Tudi ni nujno, da bo nagrajen tekst tudi uprizorjen. To nikjer ne piše. Se je že zgodilo, pa ne samo na dnevih komedije, ampak na tednu slovenske drame v Kranju, da nagrajen tekst leta ni bil uprizorjen, kar je svojevrsten fenomen in je kar malo smešno. Nagrada v osebnem smislu pa seveda pomeni stimulacijo. Ni ti vseeno; ali jo dobiš ali ne, nekaj vendarle pomeni.
Izpostavili ste že dva dobra pisca komedij, bi lahko izpostavili tudi režiserja, igralca, ki sta dobra v komediji?
Je kar veliko ljudi, tako da ne bi poimenoval vseh, ki bi to radi delali in tudi znali delati. Gašper Tič je eden od teh, ki mu je uspelo z režijo Tria prodreti, česar sem zelo vesel. Obstajajo torej ljudje, ki znajo delati komedijo, vendar so znotraj svojih teatrov zatrti in ne dobijo potrebnega prostora. Potem gredo pač iskat delo ven, ker se morajo izražati skozi komedijo, to je v njih. Mislim, da je humor eden od poglavitnih izraznih sredstev človeka.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost komedije v Sloveniji?
Jaz ji pišem slabo prihodnost. Tako kot pri komediji kot pri celotnem teatru sem velik pesimist. Se bojim, da prihajamo v tisto fazo kulturnega ali pa človeškega razvoja, ko teater polagoma ne bo več potreben. Tako potreben, kot je bil vseh teh tisoč in tisoč let. Zdi se mi, da prihaja neki znanilec, ko ne bo več treba izvajati te umetnosti ali pa zelo zelo okrnjeno.
