Tiskane izdaje
Gledališka predstava Dekameron, ki je kot velik, ambiciozen projekt nastala v koprodukciji Ljubljanskega mestnega gledališča in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, se kljub večnosti literarnega dela na različnih ravneh spogleduje s sedanjostjo, tudi v formi muzikala, ki je ljubljanski gledališki hiši že prinesel vrsto uspešnic s številnimi ponovitvami. V dramaturgiji Ire Ratej, z glasbo Milka Lazarja in verzi Mateja Kranjca predstava ohranja formalni okvir Boccacciovega dela, v katerem vsak od desetih igralcev pripoveduje neko zgodbo, a družba sedmih žensk in treh moških namesto pred morilsko kugo beži pred pandemsko gripo in se zateče v prostor z imenom Dekameron, ki je v resnici opuščeno gledališče. Ločeni od preostalega sveta ostanejo prepuščeni samim sebi, in ker so pretrgane tudi povezave po mobitelu in internetu, jim ne preostane drugega, kakor da se obrnejo drug k drugemu. »Ostane samo človek. In sočlovek. Zaživi beseda, pripoved, zgodba, zaživi človeško telo, smeh, žalost, jok. Eno od sporočil je, da je dobro ohraniti osnovno človeško komunikacijo,« pravi Kobal. Očitno je bila ta med ustvarjalci predstave izjemna, saj izmenjave idej med dramaturginjo in piscem verzov niso zamrle niti v poznih nočnih urah. Energija za izboljšave ni presahnila niti v zadnjih dneh pred premiero, tako da je moral režiser tik pred zdajci ustaviti vse, tudi sebe. »Odlično je, da delamo v teatru, saj je mogoče tudi tik pred koncem še vedno vse obrniti, če tako misliš. Vsi so pripravljeni to narediti. Teater je področje vsega možnega. Drugače bi bilo, če bi sedel za mešalno mizo in šele takrat dobil novo, krasno idejo za film, ki smo ga že posneli. Preprosto ne bi dobil nikogar, ki bi mi dal denar in rekel: evo, pojdi še enkrat snemat!«
Med ustvarjanjem predstave, ki želi biti predvsem zelo komunikativna, je režiser kot glavni režijski problem navedel dejstvo, da je bilo treba potegniti skupaj deset različnih prizorov, deset različnih prostorov, in jih z minimalnimi sredstvi, ki jih dopušča zapuščen teater, poenotiti. »Vse je bilo treba narediti kot iz enega kosa, da bo teklo tako gladko, kot da bi človek prebral eno novelico. V tem ni trikov, to lahko narediš le z občutkom.« Ves čas pa je razmišljal tudi o humorju, do kod iti. »V tej predstavi je nekaj ekstremov, kar imam rad, odločili pa smo se za zelo široko paleto možnosti v komediji, od konkretnih referenc na commedio dell'arte do soap opere, mehiške nadaljevanke, reality šova - po tem morda diši celota. Hkrati so v predstavi povsem realni, ganljivi, dramatični trenutki. Ne verjamem v teater, ki daje odgovore, lahko pa je prostor razmisleka ob zabavi. Je prostor nekega primarnega teatra, kjer je vse mogoče, tudi stili se zelo mešajo. A na koncu morajo vendarle pasti skupaj v enega samega.«
Za Kobala se z Dekameronom končuje obdobje osemmesečnega kontinuiranega dela v gledališču, bodisi z lastnimi avtorskimi predstavami, v katerih tudi igra, bodisi z režijami. »Zelo me je angažirala dramatizacija in delo okrog Nekropole Borisa Pahorja. V Celju sem režiral Cesarjeva nova oblačila, z Gojcem sva naredila predstavo Poslednji termina(l)tor v Kopru. V maju me čaka hecno delo, koprodukcija na relaciji Ptuj-Varaždin, dvojezična predstava na podlagi Plavtove Zgodbe o loncu.« Po premieri namerava kakšen mesec počivati, a le pogojno, saj bo imel tudi druge predstave in se pripravljal na omenjeno. »Sem utrujen, moram priznati, zjutraj ne morem spati, ker se mi nonstop kotijo neke ideje. Ves čas mi odzvanja glasba v glavi. To je prijetno, včasih malce moteče stanje, skoraj obsesivno. A ta primež potem spusti. Še nekaj dni po premieri ga bom vlekel za sabo, to je neka rekonvalescenca po tej hudi bolezni. In pri meni, ko spusti, spusti tako, da najraje ne bi nikoli več prišel zraven. Težko me boste dobili, da bi gledal svoje predstave, razen če me pokličejo, naj pridem kaj popravit.«
Kakor pravi, večino idej dobiva med opazovanjem ljudi, njihovih stanj in raznih pojavov okrog nas, ki jih ne opaža le v Ljubljani in Trstu. »Iz dneva v dan čutim večje nelagodje bivanja, stisko v zraku, ki je ne znam definirati. Gre tudi za konkretne razmere, kot je eksistencialna negotovost, pa tudi odsotnost vsega duhovnega. Smo v rokah neskrupuloznih trendov in ljudi, ki nas mozgajo in nas bodo enkrat pahnili v šah mat. Človeštvo se bo moralo še enkrat vprašati, od kdo smo in zakaj smo. V svojem delu se iz tega večkrat rešujem s humorjem, ker se mi zdi, da omogoča distanco, lahko pa je zaradi tega še bolj pikro. Skozi smeh govoriti o solzah je lahko učinkovito. A tega ne počnem zaradi učinka, ampak ker zelo verjamem v inteligentnost humorja, v satiro, v grotesknost situacije, v kateri smo. To je moja govorica.«
S tem, kako njegovo govorico in predstave sprejemajo drugi, se ne obremenjuje. Kritik v glavnem ne bere, tudi če so pozitivne. »Najbolj se zanesem na svoj občutek, da sem dobro naredil, na svojo ekipo, ki mi to potrdi, deloma tudi na publiko, a ta je lahko zelo varljiva, ker je raznolika, nekateri bodo rekli ja, eni ne. V tragičnih zgodbah s tem ni težav, saj pri vseh zbudijo enaka občutja, pri humorju pa je bolj zapleteno.«
