Tiskane izdaje
Letošnji 46. festival Borštnikovo srečanje (FBS), ki se je v nedeljo v Mariboru zaključil s slavnostno podelitvijo Borštnikovih nagrad in Borštnikovega prstana, s sklepnim dejanjem zastavlja ljubiteljem in poznavalcem odrskega ustvarjanja tudi kako vprašanje.
Najprej velja opaziti, da se je prvič zgodilo, da uprizoritve Mandićstroj (soloperformans Marka Mandića v režiji Bojana Jablanovca in produkciji Vie Negativa Ljubljana), ki jo je s predlogi članov najprej nominiralo in nazadnje z glasovanjem za najboljšo v minuli sezoni izglasovalo ter nagradilo stanovsko Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS), selektor Gregor Butala ni uvrstil niti v tekmovalni niti v spremljevalni program. V svoj »showcase« program, namenjen številnim gostom iz tujine, pa ga ni uvrstila niti umetniška direktorica Alja Predan. Ali sta (so)avtorja festivalskega repertoarja, sama člana DGKTS, nagrajeno uprizoritev spregledala, ali pa je njeno avtorsko prepoznavnost, umetniško inovativnost in prebojnost precenila večina članov društva kritikov in teatrologov?
Strokovna žirija pod vodstvom predsednika Marka Peljhana se je morala letos prvič podrediti drastičnemu zmanjšanju razpoložljivih nagrad za igralske dosežke (od tradicionalnih pet na tri; med njimi eno za mladega igralca ali igralko), o čemer nismo v javnosti prej zasledili nobenega pojasnila. Ob dejstvih, da se osrednji nacionalni festival imenuje po prvem slovenskem poklicnem igralcu Ignaciju Borštniku ter da se po naravi kolektivne odrske umetnosti neposredno na odru praviloma izkaže največ individualno prepoznavnih igralskih dosežkov, je videti omejitev v nasprotju z večinskim prepoznavanjem igralskega poklica kot najzanesljivejšega in najodločilnejšega (so)ustvarjalca vsakega živega in neposrednega uprizoritvenega dogodka.
Če smo lani ugovarjali, ko Peljhanova strokovna žirija ni podelila velike nagrade za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa, bi morali biti ob letošnji počastitvi Bartlebyja, pisarja v režiji Miloša Lolića in produkciji Mini teatra Ljubljana z veliko nagrado potešeni. Pa vendar v nas gloda vprašanje, ali je minimalistična, scensko, kostumsko in igralsko skrajno asketska »koncertna uprizoritev« ter nesporno skrbno domišljena in profesionalno zgledno izvedena »radijska izvedba« izrazito pripovednega Melvillovega besedila upravičeno zmagovita.
Videti je, kot bi se hotela Peljhanova žirija z letošnjo odločitvijo ogniti lanskim ugovorom, a obenem med vrsticami ponovno, le na drug način (z veliko nagrado za umetniško zgledno ambiciozno zasebno produkcijo), izreči ostro kritiko prevladujočemu »mlačnemu« (Gregor Butala) toku javnih zavodov.
Z besedami avantgardista Ferdinanda Delaka so člani žirije izrecno usmerili umetniška vodstva in odrske avtorje v priporočeno smer, pojmovano kot »garaž svetovne drveče lepote« oz. »laboratorij, iz katerega vstajajo vizije«. Videti je, kot bi se hotela Peljhanova žirija z letošnjo odločitvijo ogniti lanskim ugovorom, a obenem med vrsticami ponovno izreči kritiko »mlačnemu« toku javnih zavodov.
