Borštnikovo srečanje 2012: od pasivnosti k angažmaju

Pasivnost in apatičnost kritične javnosti je še toliko manj razumljiva, saj je festival zastavljen nadvse ambiciozno.

Objavljeno
19. oktober 2012 20.31
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

»Lahko se je znebiti bogatih,­ težko se je znebiti revežev.« Lucidna misel Gertrude Stein, ki smo jo slišali v letošnji uvodni predstavi Festivala Borštnikovo srečanje (FBS) When the Mountain Changed Its Clothing, bi lahko bila vodilo ne samo tistim, ki ponujajo hitre revolucionarne instant recepte, temveč tudi tistim, ki se gredo angažirano gledališče.

Tri sestre v režiji Oliverja Frljića že sodijo v to kategorijo. Predstava, ki smo jo v tekmovalnem programu videli predvčerajšnjim, se namreč konča s stereotipom poosebljenega zla v podobi Janeza Janše. Nenavadno banalen zaključek, ki kompleksno zastavljen koncept Čehova zreducira na popreproščeno premiso, bi zahteval detajlnejšo režiserjevo obrazložitev, vendar na včerajšnjem pogovoru o projektu nismo slišali nič kaj inventivnih misli.

Frljič, znan po provokativnih projektih, je nanizal znane floskule­ o napredni levici in zahojeni desnici, o demonskem liberalnem kapitalizmu (upajmo, da so njegovi režiserski honorarji v socialističnem slogu), pa o preživeli metodi Stanislavskega, ki vedno znova pokvari generacije igralcev na akademijah, za konec nam je podelil še smešen kompliment, češ da dejstvo, da Treh sester niso umaknili s programa, kaže na zrelost demokracije v Sloveniji.

Zakon vztrajnosti

Sveta preproščina, bi lahko rekli, vendar ne glede na to, ali so nam takšne teze blizu ali ne, predstavljajo solidno izhodišče za razpravo. Žal je bilo z izjemo študentov AGRFT, ki so se tudi letos v času gledališkega festivala preselili v Maribor, mogoče na prste prešteti udeležence pogovora, pravzaprav jih je bilo skoraj več za govorniškim odrom kot v dvorani. Tukaj se je mogoče celo strinjati s Frljićem, da pri nas veliko zadev poteka po inerciji, od obveznega ploskanja občinstva in zahtevanih treh poklonov, četudi predstava nikomur ni všeč, na odru pa se vrti druga »prevara« v smislu ustvarjanja gledališke iluzije, skratka, vsi drug drugemu ­nekoliko lažemo.

Pasivnost in apatičnost kritične javnosti je še toliko manj razumljiva, saj odkar FBS vodi Alja Predan, ni več voden po inerciji, temveč nadvse ambiciozno. Naj se tudi to sliši kot stereotip, vendar je Maribor v teh dneh res v znamenju festivala, poleg preglednega in tekmovalnega značaja ter različnih okroglih miz ter književnih in likovnih predstavitev, ki zapolnjujejo tako rekoč vse ure dneva na šestnajstih lokacijah, bi bila prav poglobljena refleksija slovenske gledališke produkcije eden od poglavitnih namenov festivala. Dvorane so res polne, vendar za kaj več očitno ni interesa. Edino stališče, ki ga je do zdaj občinstvo zavzelo, je bilo protestno kašljanje ob – res nekoliko (pre)dolgem – otvoritvenem govoru ministra dr. Žige Turka.­

Kakor koli, več kot obložene mize lačnemu ni mogoče ponuditi, že tako bogat program bo naslednji teden še bogatejši, saj se bodo intenzivirala gostovanja tujih gledališč, predstave iz Hrvaške, Srbije, Češke, Poljske in Nemčije bodo ponudile vzporednice in cezure slovenskega gledališča z mednarodno gledališko sceno. Podobno velja za predstave študentov AGRFT, ki v zadnjih treh letih kljub relativno neuglednemu prizorišču v dvorani Štuk predstavljajo izjemno atraktivno, dinamično in inventivno produkcijo in na zaokrožen in zgoščen način dokazujejo vitalnost prihajajočih generacij.

Danes se končuje tudi showcase, na katerem so si izbor desetih predstav ogledali tuji kritiki, selektorji festivalov in drugi predstavniki strokovne javnosti, kot je na začetku festivala poudarila Alja Predan, pa FSB ponuja zgolj priložnost in platformo za predstavitev, za nadaljnji prodor pa so odgovorne gledališke hiše. In še spodbuda za obisk današnje okrogle mize: če se ljubiteljem gledališča že ne zdijo preveč zanimive post festum razprave o posameznih predstavah, jih bo mogoče bolj zanimal projekt 4+4+4, na katerem bodo Ivana Djilas, Barbara Novakovič Kolenc, Matjaž Zupančič, Zvone Šedlbauer,­ Jernej Lorenci, Janez Janša, Jure Novak in Boris Kobal predstavili svoje vizije gledališča.