Borštnikovo srečanje: blizu točke »ground zero«

Tako imenovani showcase, izbor slovenske gledališke produkcije za tuje kritike, direktorje gledališč in selektorje festivalov, je eden pomembnejših sklopov Festivala Borštnikovo srečanje (FBS). Je tudi ena redkih priložnosti za predstavitev slovenskega gledališča tuji strokovni javnosti.

Letos je v Maribor prišlo šestnajst gostov iz enajstih držav, med njimi tudi eden najpomembnejših madžarskih gledaliških kritikov Jászay Tamás.

Nalepka orbanizacija je danes v Evropi zelo popularna.

Ljudje radi poenostavljajo in predalčkajo zadeve. S politiko in politiki se nerad ukvarjam, vendar je Madžarska pod Viktorjem Orbánom verjetno neprimerljiva s katero koli državo članico EU.

Kadrovske spremembe v kulturi so tako številne, da jim je komaj mogoče slediti.

Politika uporablja vse vzvode, da bi vplivala na kulturno produkcijo, naj bodo to kadrovske menjave, prikrita cenzura ali neizplačevanje sredstev. Nič nenavadnega ni, če se kakšen poslanec v parlamentu zgraža nad kakšno predstavo in zahteva zamenjavo direktorja gledališča. Položaj je postal paradoksalen, velika imena madžarskega gledališča, kot so Árpád Schilling, Viktor Bodó ali Zoltán Balázs, ki je pred kratkim v ljubljanskem mini teatru uprizoril Tristana in Izoldo, so odšla v tujino. Manj renomirani se morajo znajti po svoje. Žalostno je spremljati usode nadvse nadarjenih in kreativnih ljudi, ki morajo zaradi samovoljnih političnih potez opravljati različna, pogosto celo fizična dela.

Ena bolj komičnih potez je bilo imenovanje Györgya Dörnerja za direktorja budimpeškega gledališča Új Színház, imenovanega tudi Novo gledališče, čeprav je mož menda na Madžarskem najbolj znan kot interpret Brucea Willisa pri sinhronizaciji filmov.

Zbrano je bilo deset tisoč podpisov iz Evrope, naj prekličejo to imenovanje, med podpisniki so bila tudi znana imena, kot je dobitnica Nobelove nagrade za književnost Elfriede Jelinek, vendar so oblastniki vztrajali pri svojem. Prva Dörnerjeva odločitev je bila, da bodo na repertoarju odslej samo dela madžarskih dramatikov, sicer pa predstav ne poznam, saj po njegovem imenovanju v to gledališče še nisem stopil. Slišim, da je tudi občinstva zelo malo, predstave so odigrane pred skoraj praznim avditorijem.

Na odprtju letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje ste lahko bili priča tukajšnjemu protestu občinstva, ki je poskušalo utišati ministra s kašljanjem.

Podobno je bilo na lanski podelitvi nagrad madžarskega združenja gledaliških kritikov, ko so se gostje enako odzvali ob govoru budimpeškega podžupana. Dvomim, da bo ta dogodek v Sloveniji pustil posledice, medtem ko je podžupan nemudoma izvedel povračilne ukrepe, izsilil je ustavitev vseh izplačil, poleg tega je ustanovil še novo združenje kritikov, v katerem menda skoraj ni članstva.

Na FBS ste drugič. Kakšni so vtisi ob slovenski gledališki produkciji?

Pred dvema letoma, ko sem bil prvič v Mariboru, sem doživel svojevrsten šok, številne predstave so bile zelo ostre, grobe, celo brutalne, kar je v nasprotju z madžarskim gledališčem, v katerem še vedno prevladujejo variacije psihološkega realizma. Letošnji izbor se mi zdi bolj komoren in umirjen, kvaliteta je v obeh primernih na visokem nivoju. Že uvodna predstava When the Mountain Changed Its Clothing me je očarala.

V nekaterih od njih, denimo Treh sestrah v režiji Oliverja Frljića, prevladuje politični značaj.

Ta projekt me je pustil še najbolj hladnega, imel sem občutek, kot da ne gre za predstavo, temveč za gledališko delavnico z nekonstantno izpeljanimi idejami. Zborovanje ptic v režiji Jerneja Lorencija me je veliko bolj prevzelo, prav tako Nevarna razmerja v režiji Aleksandra Popovskega, še zlasti pa projekt MandićStroj. Razmišljal sem, ali bi lahko našel ekvivalent Mandićevemu igralskemu talentu, ampak se nisem mogel domisliti nobenega, gre za neverjetnega igralca, enega redkih, ki pozna ne samo vse značilnosti in sposobnosti svojega glasu, temveč tudi svojega telesa.

Kako bi te projekte lahko predstavili madžarskemu občinstvu?

Ker je to precej tradicionalno občinstvo, bi denimo predstavo When the Mountain changed Its Clothing, ki me je navdušila, verjetno pozitivno sprejelo le nekaj ducat ljudi, druge bi verjetno imele bolj naklonjen sprejem. Za vse slovenske projekte, ki sem jih videl na festivalu, bi bila najbolj primerna Hiša sodobne umetnosti Trafó v Budimpešti, ki je pod vodstvom Györgya Szaba prerasla v eno najbolj renomiranih centrov sodobne gledališke, plesne in vizualne umetnosti v Evropi. Vendar so tudi Szaba pred kratkim zamenjali, čeprav je bil sinonim za to institucijo in najbolj zaslužen za njen vzpon. Nadomestila ga je koreografinja Yvette Bozsik, zdaj pa čakamo, kakšna bo prihodnja programska usmeritev.

Tako globoka kriza ob vseh težavah nudi tudi družbeno dinamiko, ki je lahko za gledališče sicer frustrirajoča, pa vendarle tudi inspirativna spodbuda.

Nemalo mojih prijateljev je začelo zagovarjati tezo, češ, naj se sistem sesuje na točko 'ground zero', iz pogorišča pa bodo vstali najboljši. S tem se ne strinjam. Ko se sistem sesuje, ga je zelo težko, morda celo nemogoče ponovno vzpostaviti, poleg tega lahko s tem izgubimo nekaj generacij talentiranih ljudi.