Tiskane izdaje
S tradicionalno podelitvijo Borštnikovih nagrad za presežke tekmovalnega programa ter Borštnikovega prstana za življenjsko delo dramski igralki Miladi Kalezić (pogovor z umetnico objavljamo v današnji Sobotni prilogi) se bo jutri ob 20. uri v veliki dvorani SNG Maribor svečano končal 46. Festival Borštnikovo srečanje (FBS).
FBS in Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) sta v četrtek na Univerzi v Mariboru pripravila celodnevni mednarodni simpozij Koliko politike, koliko fašizma? (vodila ga je Katja Praznik) in ga posvetila spominu na nedavno preminulega teatrologa Dragana Klaića. Pobudnica obravnave Andreja Kopač je za izhodišče razmišljanj izbrala knjigo Koliko fašizma? Rastka Močnika iz leta 1995 ter ugotovila, da se o njegovi navzočnosti v sodobni evropski družbi ni mogoče več spraševati, ampak le še o tem, kje mu postaviti meje in do kod ga dopustiti.
Andrea Tompa iz Madžarske je predstavila najbolj svež primer vmešavanja politike v gledališko življenje, ki je spodbudil odpor tako pri obeh sindikatih odrskih umetnikov kot pri kolegiju gledaliških direktorjev. Župan Budimpešte (član vladajoče stranke Fidesz) je namreč mimo predlogov pristojne strokovne komisije imenoval za umetniškega vodjo Novega gledališča uglednega igralca, vendar pripadnika skrajno desničarske stranke Jobbik, ki ima v parlamentu petnajst odstotkov sedežev.
Prihodnji programski direktor je na spletu že objavil program, po katerem naj bi se gledališče preimenovalo v Gledališče v zaledju ter gojilo in utrjevalo »prave nacionalne vrednote madžarskega narodnega gledališča«. To naj ne bi bilo več gledališče režiserjev in avtonomnih avtorskih interpretacij, ampak »resničnih postavitev pravih madžarskih besedil« (med katerimi, denimo, naj ne bi bilo več dram Györgya Spirá, rojenega leta 1946, ker naj bi bil Jud).
Madli Pesti iz Estonije je predstavila najodmevnejši poosamosvojitveni gledališki podvig državno subvencioniranega gledališča
Št. 99, ki je na uprizoritev – domnevni ustanovni kongres nove stranke – Združena Estonija v športno dvorano privabil več kot 7200 gledalcev, ki so plačali vstopnice. Od uvodne tiskovne konference (24. marca) do štiriurnega »ustanovnega kongresa« nove stranke (7. maja) z vso spektakularno politično ikonografijo in sklepnim govorom voditelja, ki se je končal s pozivom: »Svobodni ste!« (po zgledu Putinove Združene Rusije), je ob mogočni pomoči medijev in uličnih grafitov nastal lažni kongres stranke, ki je radikalno postavil pod vprašaj mehanizme in akterje parlamentarne demokracije, njihove politične rituale, svobodo volivcev, dresersko vlogo medijev in zmuzljivi rob umetnosti – med resnico in lažjo.
Igor Ružić iz Hrvaške je predstavil tamkajšnje razmere »kastriranega« oziroma politično nadziranega gledališča, v katerih celo posamične subverzivne politične provokacije režiserja Oliverja Frljića v medijih in v širši javnosti ne doživijo pričakovanega odziva.
Katja Čičigoj je spregovorila o potencialni fašistoidnosti neznosno lahkotnega smeha, ki prevladuje
v komercialni gledališki ponudbi, pa tudi o njegovi ambivalentnosti – med prilagodljivo vlogo »dvornega norčka« in tvegano subverzivnostjo nepopustljivega kritika. Primož Krašovec je opozoril na antiintelektualizem fašizma ter odpor do neproduktivnosti vseh vrst, iz katerega izvira delitev na tako imenovani realni in javni sektor ter sovraštvo do domnevnega parazitstva zaposlenih v družbenih dejavnostih. Rastko Močnik je kot naš prvi korak k fašizmu omenil razredni kompromis v začetku devetdesetih, kot naslednji pa pristop k Evropski zvezi.
