Borštnikovo srečanje: in steklenica brez bencina se je razletela ob steni

Če bi lahko potegnili skupni imenovalec projekta 4+4+4 v okviru Festivala Borštnikovo­ srečanje (FBS), na katerem je šest režiserjev predstavilo­ svojo­ vizijo prihodnosti slovenskega gledališča, je skupna točka pravzaprav ena sama – ­Janez Janša.

Gre za predsednika vlade in ne enega od istoimenskih umetnikov, zraven pa še za ministra in sekretarja, ki vodita resor, v okviru katerega je po združevanju ministrstev pristala tudi kultura. »Tej oblasti ni para v vesoljni antiintelektualni praksi. Od časov razsvetljenstva ni mogoče najti takšnih škodljivcev, kot sta Janševi marioneti Turk in Zorn,« je dejal Zvone Šedlbauer, ki je ministra dr. Žigo Turka ter državnega sekretarja Aleksandra Zorna primerjal z nekdanjim avstro-ogrskim notranjim ministrom Aleksandrom von ­Bachom ter knezom Metternichom, torej glavnima ideologoma absolutizma.

Jure Novak se je v ironičnem slogu obregnil ob vse slabši socialni položaj umetnika, saj po njegovem mnenju zdaj prihaja v ospredje stara teza, da je »lačen umetnik velik umetnik«, sicer pa tudi statistika dokazuje, da veliko umetnikov prejema manj, kot znaša povprečna slovenska plača, v povprečju pa delajo več od njihovih kolegov na drugih področjih.

Kritika in samokritika

Ivana Djilas je bila prav tako ogorčena nad znižanjem sredstev v kulturi, odpuščanja niso samo latentna nevarnost, temveč se že dogajajo. Zaradi takšne atmosfere ni samo zaskrbljena, ampak že kar panična, negotovost je izjemna, sama denimo po predstavi, ki jo trenutno pripravlja, še nima dogovorjenega novega angažmaja.

Najbolj radikalno rešitev nastalih problemov je predstavil Boris Kobal, ki je uvodoma povedal, da nima več vizij gledališča, ker gre danes menda le še za golo preživetje. Ob tem se je obregnil ob apatičnost ljudi v gledališču, ki ne glede na to, kaj se dogaja zunaj, mirno prihajajo na vaje, kot da se jih zunanji svet ne tiče.

Sedanja vlada naj bi namreč umetnike prikazovala kot največje družbene parazite, zaradi česar so zdaj menda na najnižji stopnji ponižanja. Nekoliko upanja mu vzbuja le njegovo sodelovanje z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ki je omogočil konstituiranje novega gledališča, po­imenovanega Ker smo mladi. Vendar to ne bo zadoščalo, potrebne so tudi bolj radikalne rešitve, zato je Kobal nadobudnemu študentu AGRFT natančno razložil koktajl molotov, kako ga pripraviti in zalučati, steklenica – tokrat še brez bencina – pa se je na koncu razletela ob steni.

Edina izjema med razpravljavci, ki so namesto o vizijah gledališča razpravljali predvsem o političnih vizijah, je bil Jernej Lorenci. Dejal je, da recepta za razrešitev političnih dilem nima, zato pa ima nekaj idej, kako urediti nekatera odprta vprašanja v gledališču. Samokritično se je vprašal, ali ne traja mrtvi tek na področju gledališke produkcije in organizacije že predolgo in ali si glede na stanje, ki vlada, sploh zaslužijo to, kar še imajo? Koliko je v gledališčih dramaturgov, kostumografov, scenografov, odrskih delavcev, mojstrov luči, koliko jih je v marketingu in piaru, je sedanja organiziranost zares optimalna? Je uravnilovka pri produkciji neprimerljivih predstav upravičena? Je smiselno porabiti nekaj sto tisočakov za predstavo, ki se odigra le ­desetkrat?

Sicer je imel Lorenci tudi nekaj konkretnih predlogov, ki pa jih bo glede na težaven dialog med gledališči in posamezniki v isti gledališki hiši verjetno težko izvesti. Predlagal je, da bi, denimo, morale imeti ljubljanska Drama, MGL in SMG skupen abonma, pa tudi sicer bi morala gledališča med seboj končno začeti sodelovati, za začetek vsaj s tem, da bi v vseh hišah oglaševali predstave vseh slovenskih gledališč. Manevrskega prostora znotraj gledališč je še veliko, zato se mu zdi boljše kot zgolj lamentirati in se boriti na zunanji fronti odpreti notranjo fronto, saj bi to omogočilo boljši teater, ki bi pridobil težo, moč in udarnost.