Borštnikovo srečanje: predstava Transfer - oholost in intima

Naj je performans postdramskega gledališča še tako brezkompromisen, še vedno je performans in v veliki meri simuliran.

Objavljeno
21. oktober 2011 21.54
Posodobljeno
22. oktober 2011 15.00
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
Naj je performans postdramskega gledališča še tako brezkompromisen, surov in neposreden, še vedno je performans in dogodek še vedno v veliki meri simuliran.

Če v predstavi »nastopajo« ljudje, ki niso več interpreti neke vloge, temveč zgolj stopijo na oder in povedo svojo zgodbo, je brez posebnih režijskih, scenografskih in kostumografskih invencij zagotovljena popolna dokumentarnost in s tem avtentičnost »uprizoritve«.

Takšen je projekt poljskega režiserja Jana Klate Transfer!, ki smo ga videli v sredo na Festivalu Borštnikovo srečanje. Klata je v predstavo povabil osebe različnih generacij, ki jih je tako ali drugače zaznamovala druga svetovna vojna. Demiurgi so sicer trojica velikih iz Jalte, personificirajo jih edini profesionalni igralci, ki v potencirano karikiranem oziroma kar bizarnem slogu simbolizirajo lahkotno poigravanje z usodami konkretnih ljudi z risanjem mej, vzpostavljanjem in rušenjem režimov ter s selitvijo narodov, intimne posledice takšnih oholih odločitev pa reflektirajo neposredni pričevalci.

Večina je ostarelih udeležencev največjega vojnega spopada do zdaj, ostali so njihovi potomci, podvrženi travmatičnim izkušnjam svojih staršev. Pregnanstvo, stalne migracije, fizična in duhovna tortura zavojevalcev, ki so se na Poljskem v letih pred, med in po drugi svetovni vojni vrstili eden za drugim, so v ospredju, te pa dopolnjujejo reminiscence nasprotne strani, namreč, spomini Nemcev na prusko disciplino in poslušnost, začetno fascinacijo s Hitlerjem pa sesutje njegovega mita in posledice nemškega zloma, ki so prav tako rezultirale v novih prisilnih migracijah in novih tragičnih intimnih zgodbah.

Dramaturško zanimiv nastavek, ki bi mu morda lahko očitali drobne pa tudi nekoliko manj drobne zgodovinske nedoslednosti. Denimo enačenje Churchilla, Roosevelta in Stalina; kljub neobčutljivosti vseh treh za usodo posameznika in narodov so distinkcije med njimi nedvomno velike, enakomerna razdelitev krivde med tri velike sile oziroma njihove predstavnike se zdi precej zavajajoča. Enako velja za preganjanje poljskih Judov, pri katerem so ob izpostavljenih Ukrajincih (in seveda Nemcih) pogosto aktivno sodelovali tudi Poljaki, ali pa so vsaj zavzeli ­nevtralno distancirano­ pozicijo.

Prepričljiva celota

Vse to ne zmanjšuje prepričljivega učinka celote, ki je nedvomno eden zadnjih tovrstnih projektov, saj protagonistov druge svetovne vojne kmalu ne bo več. Morda bi to lahko bila tudi spodbuda za identično slovensko različico projekta, pri nas so dogodki iz tega obdobja verjetno med najbolj živimi v Evropi, pravzaprav so polemike še vedno tako rekoč na dnevnem redu. Nedvomno bi bilo zanimivo na odru videti »navadne« ljudi, ki bi predstavili svoje izkušnje z medvojnimi in povojnimi zgodovinskimi preobrati, kar je verjetno skoraj neizvedljivo – Klati je sicer uspelo zbrati nemške in poljske protagoniste, vprašanje pa je, če bi kakšnemu slovenskemu režiserju uspelo na oder pripeljati posameznike 
z obeh strani.