Tiskane izdaje
Slovensko praizvedbo drame Mattiasa Brunna (No tears for queerd, 2008) podpisuje režiser Alen Jelen, nastala pa je v koprodukciji ŠKUC gledališča in Cankarjevega doma. Drama švedskega avtorja je predelava istoimenskega romana Johana Hiltona, zapisanega po resničnih dogodkih. Mattias Brunn je besedilo napisal leta 2008; leto kasneje je bilo besedilo premierno uprizorjeno na Švedskem, predstava je prejela QX Gay Gala Award za najboljšo predstavo 2010, izbrali so jo za Švedski gledališki bienale leta 2011, leta 2012 pa je prejela tudi nagrado Prix d'Assitej. Predstava je doživela okoli 120 ponovitev na Švedskem.
V besedilu Brez solz za pedre Mattias Brunn izhajajoč iz zgodb, opisanih v romanu in iz gradiv - policijska poročila, intervjuji, poročila z zaslišanj in obdukcij - rekonstruira tri umore iz sovraštva. Brunn se je s tem delom "osredotočil na storilce – kaj jih je gnalo in zakaj so storili te zločine«. Avtor ni želel moralizirati ali delati zaključkov, temveč je črpal replike iz raziskovalnih gradiv. Želel je, med drugim, predstaviti pogosto moško potrebo, da »izbijejo geja« ali »poženščenega moškega« iz »gejevskega posameznika«.
Poleg vsebinske relevantnosti besedilo ponuja tudi velik uprizoritveni izziv. Besedilo izvajajo štirje igralci Matic Lukšič, Vid Klemenc, Vito Weis, Žan Koprivnik; avtor dodelitev replik posameznemu igralcu prepusti režiserju. Samo besedilo zaznamujejo hitri prehodi med situacijami: smo v zasliševalnici, naslednji trenutek že v dnevni sobi; igralci ne vstopajo le v različne situacije, temveč rapidno vstopajo tudi v različne like – igrajo tako žrtve kot storilce.
Besedilo je prevedel Darko Čuden, avtor glasbe je Brane Zorman, lektor Tomaž Gubenšek, oblikovalec svetlobe Janko Oven, svetovalka za gib Nina Pertot Weis in glasbeni vokal Kataya.
Dramaturginja Saška Rakef je pravi, da drama odpira temo homofobnega nasilja, njena prednost pa je v tem, da se avtor besedila ne opredeljuje, ne moralizira in ne dela zaključkov. Dodaja, da je besedilo zanimivo tudi zato, ker njegov avtor na subtilen način poda kritiko medijev in medijske eksploatacije vsebin, ki bi si zaslužile reflektivno in kritično obravnavo, a so se spremenile v produkt za masovno potrošništvo, v spektakel.
V predstavi pastor baptistične cerkve glasno negoduje: »Ne smeš ležati z moškim, kot se leži z žensko. To je gnusoba! Mi iz baptistične cerkve se zavzemamo za smrt homoseksualcev, za pedre ni usmiljenja, njihova spolna orientacija globoko žali Boga. Bog kaznuje tiste, ki ne poslušajo njegove besede. In zato imamo aids!«
Režiser Alen Jelen je povedal, da se je želel z okruški 70 minut dolge predstave v režijskem konceptu držati dokumentarnega zapisa, ki je sestavljen iz različnih fragmentov, ki jih je avtor sistematično obdelal in zapisal. Iskal pa je tudi priložnost, da bi pokazal tisto, kar besedilo razkriva posredno, torej izpraševanja o tem, kaj nas moti, ko vidimo dva geja, lezbijki ali invalida v čustvenem razmerju. Kaj čutimo, ko jih vidimo medtem, ko se dotikajo, poljubljajo in igrajo. Kako je mogoče, da ta senzibilnost nekoga tako zelo zmoti, da vzame nož in nekomu prereže vrat.
Igralcem je bila predstava izziv, spraševali so se o drugačnosti, eden od njih pa je izpostavil: »Vsi smo žrtve in vsi smo storilci, v predstavi in v življenju.«
Če se bo kateri od gledalcev na predstavi vprašal, kaj je z njim narobe, ne pa s človekom, ki mu gre na živce, bo veliko.
