Tiskane izdaje
Nova gledališko-plesna predstava dramatika, režiserja, pisatelja in profesorja na AGRFT Matjaža Zupančiča je nastala v produkciji zavoda En-knap in sodelovanju s Slovensko kinoteko.
Obravnava 20. stoletje kot čas razcveta umetnosti, znanosti in novih tehnologij ter sočasno enega najbolj krvavih obdobij v človeški zgodovini.
Kot režiser okoli šestdesetih gledaliških predstav in niza dramskih besedil ter kot prejemnik petih Grumovih nagrad se lotevate projekta, ki je precej konceptualen in drugačen od tradicionalne gledališke oblike igre, drame, besedila. Kaj vam je omogočilo ta skok v drugačnost?
Predstava, kot je 20th Century Fog – Megla stoletja, ne more nastati v vsakem gledališču. Skupina EnKnapGroup je vrhunska zasedba mednarodnih plesalcev in performerjev, ki ponuja izvrstne produkcijske pogoje za raziskavo novih gledaliških oblik in poetik. Njihova osnova je ples, ki pa ga ne jemljejo kot nekaj zakodiranega, statičnega, ampak kot scensko prakso, ki širše raziskuje gledališko izraznost. Ko stojiš pred praznim odrom samo z idejo, delaš gledališče iz nič. Občutek je podoben kot takrat, ko sediš pred praznim listom papirja, da bi napisal nov gledališki tekst.
To so trenutki, ki te prisilijo, da daš največ od sebe. Pri tovrstni predstavi je zelo pomembno sodelovanje s koreografom, v tem primeru s Sinjo Ožbolt. Bi pa dodal, da sem iz tovrstnega razmišljanja v gledališču pravzaprav izšel.
V predstavi ste se osredotočili na 20. stoletje. Zdi se, kot da se je to obdobje končalo le po časovnih parametrih.
Zame je gledališče zanimivo v trenutku, ko skuša biti hkrati refleksija in utopija, mišljenje in vizija. 20. stoletje je čas novih medijev, novih umetniških praks, montaže, filma, plesa; po drugi strani gre za najbolj krvavo obdobje v zgodovini človeštva. Ta paradoks lepo formulira Walter Benjamin s tezo o 'pričevanju kulture kot dokumenta barbarstva'. Ta paradoks, ki je osrednja nit predstave, med drugim izpeljujemo iz petih angleških besed: fight, flight, fright, feed, fuck [boj, let, strah, hrana, f**]. Iz te osnove skušamo uprizarjati poudarke, ki jih iščemo v razmerju med stvarnim in abstraktnim, komercialnim in angažiranim, plesom in filmom.
Kakšen je vaš pogled na 20. stoletje, v katerem se prepletata krvoločnost in razcvet umetnosti, tehnologije, znanosti?
Že modernizem je vzpostavil gledališki dogodek kot nekaj, kar lahko vznikne iz česarkoli, tudi iz telefonskega imenika. 20. stoletje je nekakšen telefonski imenik, samo da večina številk že zvoni v prazno. Skoraj nihče več se ne javi in stvari se meglijo. Obstajajo pa žive slike spominov na prihodnost, ki konstituirajo sodobnega človeka. Čeprav je v predstavi veliko dokumentarnega zvočnega gradiva, ga je treba razumeti tudi kot del glasbe in sredstvo za govorjenje o sodobnem času.
20. stoletje je vzpostavilo tudi propagando in manipulacijo, eno od njenih osnovnih orodij je bila montaža filmov, napovednikov in reklamnih sporočil. Montaža je sočasno eden od ključnih postopkov v umetnosti. Imamo novost, ki je izkoriščena za človeka in proti njemu.
To je ključno vprašanje našega projekta, ki smo ga začeli z delovnim naslovom Montaža, ko smo razmišljali o vplivu in učinku Ejzenštejnove teorije filmske montaže na sodobne umetniške prakse. Sledilo je vprašanje, koliko je njegova Križarka Potjomkin iz leta 1925 fascinantno umetniško delo in napoved stoletne krvave rihte in koliko tudi izum manipulativne funkcije montaže, ki daleč preseže prakso zgolj umetniških diskurzov. In naprej: ali objektivna točka pogleda sploh še obstaja in ali ni avtentičnost doživljaja kontaminirana, še preden se vzpostavi? To vprašanje raziskujemo skozi jezik plesa, performansa in filma.
Predstava je nastala, tako je napovedano, tudi v sodelovanju s Slovensko kinoteko. Kaj filmskega ste uporabili?
V predstavi so uporabljeni nekateri filmski odlomki, ki so pomembni za predstavo. Ključna sta Križarka Potjomkin in eden najbolj referenčnih prizorov v filmski zgodovini, Odessa Steps. Ejzenštejn je začetnik, utemeljitelj montaže. Pomembna je tudi sekvenca iz filma Hamlet Laurencea Oliviera.
Vsi elementi, ki jih uporabljamo v predstavi, po svoje komunicirajo s paradoksom in prepletom umetnosti in barbarstva. Nasilja. Laurence Olivier razmišlja, ali se je smiselno boriti proti nasilju z nasiljem.
Zakaj ste kot dve temeljni umetniški obliki 20. stoletja omenili ravno film in ples?
Kaj imata skupnega film in ples? Montažo. Tudi ples je montaža gibanja, sekvenc. Zanimala sta nas ples filma in film plesa. Iskali smo obliko, ki bi elemente, o katerih sem govoril prej, povezala na nov, drugačen način. Predvsem gre za to, da mora gledališče postavljati prava vprašanja.
Za predstavo ste izbrali močno ekipo ustvarjalcev. Scenografa sta Vadim Fiškin in Miran Mohar, mednarodno uveljavljena vizualna umetnika, sočasno pa izbrušena scenografa z obsežnim opusom.
Pomembno je, da je ekipa pri ustvarjanju predstave uigrana. Koncept predstave se je začel z razvijanjem prostora. Oba, Vadim in Miran, sta subtilna in vizualno močna scenografa, ki pa scenografije ne mislita na način opreme prostora, temveč skozi njegovo dramaturgijo. V tem pristopu smo se zelo ujeli. Šlo je za to, kako razviti vizualno interpretacijo skozi dramaturgijo predstave.
Je v pogledu na 20. stoletje mogoče najti tudi odgovore o zdajšnjem trenutku? Ne zdi se kot zgodba o preteklosti in nečem končanem, temveč smo še vedno zasidrani v njem, morda še bolj radikalno kot kdaj prej.
Natanko to je najpomembnejša teza predstave: da smo zasidrani, da nas je 20. stoletje v fundamentu definiralo. Če to prevedem v umetnost, bi rekel, da nas je modernizem obril, v postmodernizmu pa uporabljamo losjone.
