Tiskane izdaje
Maja Pelević in Milan Marković, mlada srbska dramatika in dramaturga, sta se februarja včlanila v sedem političnih strank v Srbiji, da bi dokazala, kar skupaj z njima domnevamo vsi: s članstvom v stranki je najlažje priti do dela. V vse stranke so ju sprejeli v enem tednu, za večjo prepričljivost pa sta si pomagala z Josephom Goebbelsom.
Pelevićeva in Marković sta vodilnim v strankah poslala besedilo Ideja, strategija, gibanje, v katerem sta predstavila nekakšen program za marketinško strategijo strank pri pridobivanju volilnih glasov. Vanj sta vključila besedilo Znanje in propaganda nacističnega propagandnega guruja Josepha Goebbelsa iz leta 1928, v katerem sta spremenila le nekaj besed – namesto Hitler sta napisala ime predsednika stranke, namesto nacionalsocializem sta napisala demokracija, besedo propaganda pa sta zamenjala z aktualnejšim izrazom politični marketing.
Vodilnemu osebju strank je bilo besedilo tako všeč, da sta mlada dramaturga, ki sta se predstavila s pravo identiteto, čez noč postala člana kulturnih svetov večine strank, v katere sta se včlanila, ponekod sta se znašla tudi na kadrovskih seznamih za vodilna mesta v beograjskih gledališčih.
Propagandni stroj
Politike je torej prepričal precej znan Goebbelsov tekst. Niso ga prepoznali, čeprav je bil velikokrat citiran zato, ker ponazarja, kako je bil vzpon nacizma močno povezan s Hitlerjevim propagandnim strojem. Po drugi svetovni vojni je bil Goebbels eden najbolj publiciranih vplivnežev Tretjega rajha, denarja od avtorskih pravic za njegova dela, s katerimi je razpolagal švicarski nacist François Genoud, je bilo toliko, da so z njim financirali sodno obrambo prijetih nacistov in neonacistična gibanja. Ena od srbskih političnih strank je Goebbelsov tekst, ki sta ji ga poslala dramaturga, celo objavila na svoji spletni strani.
S politiko v umetnost
Dramaturga sta na podlagi te izkušnje napisala dramsko besedilo Oni žive in vanj vključila prepise pogovorov s politiki ter organizirala javno branje v Domu omladine v Beogradu, potem ko ju je zavrnilo Jugoslovensko dramsko pozorište zaradi »pomanjkljive resnosti«.
V nedeljo, 6. maja, ob 20. uri bosta gostovala v ljubljanskem gledališču Glej v okviru festivala Preglej na glas. Avtorja so navdihnile govorice o partitokraciji v kulturi, dodatno pa ju je spodbudila ponudba časopisa Scena, da bi napisala članek o kulturni politiki v Srbiji danes in o položaju mladih umetnikov v trenutnih razmerah.
Sama imata že kar nekaj gledaliških izkušenj, vseeno pa lahko le sanjata o stalnem angažmaju, ker so v beograjskih gledališčih letos prepolovili proračun. Zdelo se jima je, da imaš kot član stranke možnosti za delo in da brez strankarske podpore ne moreš biti umetniški direktor in celo ne dramaturg, za kar sta hotela dobiti materialne dokaze.
Pelevićeva je dve leti delala v nekem beograjskem gledališču, vendar so jo odslovili, ko so po politični liniji zamenjali direktorja, ki jo je pripeljal. Z enakimi delovnimi izkušnjami in znanjem ne bi izgubila dela, če bi imela strankarsko zaledje, je prepričana.
Zanimivo je, da nobena stranka ni prepoznala Goebbelsovega teksta in odgovor ene od njih je bil: »Draga Maja in Milan, besedilo sem prebral in poslal naprej. Pokazala sta, da se popolnoma zavedata vloge angažiranih ljudi v konceptu angažirane kulture, ki ni podoben tistemu v prejšnjih avtoritarnih sistemih.«
Goebbels za današnjo rabo
Goebbels v tem tekstu politikom svetuje, kako navdušiti množice z idejami, razlaga jim tudi, kaj je propaganda in kaj ni. Propaganda zanj »ni stvar povprečnega uma, je pa v povezavi s pragmatiki«. Njen namen ni, da bi bila »teoretično točna« in ni pomembno, da so »govori lepi, avtentični, elegantni«. »Poanta govora je, da ljudi prepriča o tistem, kar je prav. Nihče ne more reči, da je tvoja propaganda okrutna, pretirana ali brutalna, ali še bolje, ne dovolj prijetna. Njen namen namreč ni, da bi bila prijetna, umirjena, nežna, ampak da bi bila uspešna.«
Goebbels poudarja pomen političnih govorov o splošnih občutjih, ki prevladujejo med prebivalci. »Ljudje pravijo, da so ideje v oblakih. Ko se pojavi nekdo, ki v govor vključi tisto, kar drugi čutijo v srcu, ljudje rečejo: 'Da! To je tisto, kar sem si od nekdaj želel in v kar sem vedno upal.' To se dogaja, ko nekdo prvič sliši Hitlerjeve govore. Srečeval sem ljudi, ki so jih prvič poslušali, in ti so rekli: 'Ta človek je rekel tisto, kar sem leta iskal. Prvič je nekdo dal obliko tistemu, kar si želim.'«
Maja Pelević in Milan Marković bosta v Ljubljani z dramskim besedilom predstavila svojo politično izkušnjo s temeljnim sporočilom: »Če niste član stranke, niste nič. Včlanite se v stranko, to je vaša edina možnost.«
Pelevićeva se je ljubljanskemu občinstvu pred časom že predstavila, in sicer s Pomarančno kožo v Mestnem gledališču ljubljanskem.
