»Če se po obriti glavi posipate s peskom, to še ni butoh«

Scenografijo lahko sestavlja­ ­tisoč repov tune ali deset tisoč­ cvetov lotusa, lahko pa le voda ali pesek. Ali zgolj črnina. Butoh, tako imenovani temni ples, je v zadnjih tridesetih letih osvojil svetovne odre, skupina, zaslužna za vzpon, pa je Sankai Juku, ki jo vodi Ušio Amagacu.

Začetki butoha so bili radikalni, na odru so bile predstavljene tabu teme, kot sta incest in pedo­filija. Vaša različica je povsem drugačna.

V povojni Japonski je bil vsesplošen revolt, saj se je tradicionalni ustroj družbe sesul, s priznanjem cesarja, da ni bog, je bila načeta osnovna podstat, zato je butoh odpiral politična in socialna vprašanja. Sam sem pripadnik druge generacije, ki se posveča drugačnim temam, predvsem kozmogoniji, v ospredju je človek kot individualni in univerzalni fenomen. Zanima me izvor človeka, ena od mojih predstav ima naslov Spomini iz prazgodovine in se ukvarja z nastankom življenja od prve žive molekule, saj imamo vsi še vedno v sebi sledove tega primarnega genskega zapisa.

Od sodobnega plesa na Zahodu­ se butoh razlikuje po dveh temeljnih izhodiščih – ples se ne prilagaja glasbi, temveč obratno, gravitacije pa se ne poskuša preseči, temveč se z njo uskladiti.

Pri obeh področjih gre za dialog. Predstava nastaja v tišini, brez glasbe, vse fragmente vtisov, ki jih zbiram dve leti, uredim v izčiščeno celoto, pri tem si pomagam s skicami prizorov in podob, šele nato se začne dialog s skladateljem, ki mora najti ustrezen glasbeni okvir za vsak gib. Podobno velja za gravitacijo, tudi z njo poskušam vzpostaviti dialog, osnova je gibanje, ki zahteva kar najmanj vložene energije, ker vsaka napetost pomeni prekinitev dialoga. Na Zahodu se ne poskuša ustvariti iluzije, da smo premagali gravitacijo, meni je pomembna integracija z njo.

Precej iluzionističnih prijemov uporabljate tudi vi, še posebej, kar zadeva scenografijo.

Ta mora služiti učinku celote, poleg tradicionalnih štirih dimenzij gledališkega prostora, torej treh stranic odra in prostora za občinstvo, je zame pomembna peta dimenzija, to so tla. Včasih sem veliko uporabljal vodo, zdaj je to pesek. Ne gre zgolj za dekorativni element, v pesek se ob koncu predstave vpišejo vsi premiki in gibi plesalcev, in to je rokopisni relief, ki je nekakšna dokumentacija ustvarjanja, vendar, tako kot večina naših ustvarjalnih naporov, izgine oziroma je izbrisana.

Zunanja formalna plat vaših projektov je izrazito japonska, od z belim pudrom obarvanih teles in obritih glav do kostumografije.

Res je prvi vtis takšen, vendar je edini namen izbrisati posameznikove individualne karakteristike. Izhajam iz univerzalnosti človeškega bitja, zato bi bila moteča vsaka karakteristika, ki bi poudarjala spol, raso ali socialni status, moja vizija je nedefinirano hermafroditsko bitje, ki edino lahko odpira nam vsem skupna polja eksistence. Zelo sem natančen pri izbiri materialov za kostumografijo, le svila omogoča mehke in zračne gibe.

Te prvine soustvarjajo vsi člani skupine.

Smo eno telo, vsak je obenem plesalec in odgovoren za del projekta.­ Nekdo je zadolžen za kostume, drugi za sceno, tretji za luči ..., tako da smo pogosto deležni začudenja, ker z nami ne potuje tudi tehnična ekipa. Ne gre zgolj za ekonomičnost, občutek participacije nam omogoča, da dihamo kot kolektiv, obenem pa imamo specifičen odnos do vseh elementov predstave, torej se ne predstavljamo kot ekskluzivni umetniki, ki bi nam bile vsakdanje pogosto banalne ­obveznosti odveč.

Butoh skupine se pojavljajo na vseh koncih sveta, od Rusije do Brazilije, vendar se tukaj pojavlja vprašanje avtentičnosti.

Nikomur ne odrekam možnosti, da se poskusi v tem polju umetnosti, ki je povsem odprto, številni projekti so solidni, vendar pogosto opažam, da posamezniki ali plesne skupine zgolj posnemajo nekatere elemente butoh plesa ali pa se celo zanašajo zgolj na zunanjo vizualno kopiranje. Če se po obriti glavi posipate s peskom, to še ni butoh, tukaj se ni mogoče, kot denimo pri graham tehniki, priučiti določenih prvin. Butoh ni plesna tehnika, ­butoh je stanje duha.