Tiskane izdaje
»Ibsenov in Griegov svet, združena v novo celoto, ustvarjata pokrajino, v katero se da priti skozi neskončno število vrat. Jaz sem izbral svoja.« Tako svoj koncept pri pripravi baleta Peer Gynt predstavlja koreograf Edward Clug.
Poudarja, da je med raziskovanjem Ibsenovega besedila in Griegove glasbe naletel na nemalo težav, saj je na eni strani kompleksno Ibsenovo besedilo, ki v svoji hermetični fantaziji deluje brezčasno in univerzalno, na drugi strani pa Griegova glasba konkretizira romantične pokrajine, ki spontano nastajajo v vzporednem svetu in neodvisno od Ibsenovega dramskega univerzuma.
Tako Ibsen kot Grieg sta po Clugovem mnenju vsak v svojem avtorskem bistvu iznašla svojega Peera Gynta, njegov namen pa je premostiti »ovire« obeh in ustvariti pot do svojega projekta. Predstava se v kronološkem smislu razvija po zaporedju dramskih dogodkov, kakor jih je predvidel Ibsen, pri oblikovanju lastnega koncepta oziroma libreta pa je poleg stavkov iz Griegove priložnostne glasbe Peer Gynt posegel tudi po drugih Griegovih koncertnih, komornih in solističnih skladbah, da bi tako dosegel dinamičen in koherenten razvoj plesne pripovedi.
Norveška različica
Vaška pritlehnost, samopašni primitivizem in ponotranjena ksenofobna fašistoidnost, globoko zakoreninjena v »malih« ljudeh, omejenih z lastnimi predsodki, brez kakršnihkoli življenjskih ambicij in kronično obolelih od lastne »zdrave pameti«, so le nekatere tematike, ki jih je Ibsen s pridom uporabljal kot izhodišče za nastavljanje zrcala svojim rojakom.
Prav ta topološka simptomatičnost je po Virčevem mnenju še danes, sploh v času tako imenovane begunske krize, ki je razdelila »javno mnenje« na empatično sprejemanje in odkrito paradiranje ksenofobnih izpadov, presenetljivo aktualen in predvsem žgoč problem. Zato ne preseneča, da so številni kritiki dramo Peer Gynt označili za vseobsegajočo satiro egoizma, tako rekoč vsega slabega v človeški naravi, ter za nekakšno norveško različico »človeške komedije« o malih ljudeh in njihovih – praviloma še manjših – problemih.
Clugova odločitev, da bo uvrstil v baletni projekt še različne druge Griegove skladbe, verjetno temelji na dejstvu, da je bilo precej zapletov že ob naročilu skladb. Vodstvo gledališča v Kristjaniji (današnjem Oslu) je namreč vnaprej predpisalo okvirno trajanje posameznih glasbenih točk, kar je ob Griegovih umetniških frustracijah, da kompozicije ni mogel zasnovati po svoji svobodni presoji, tudi glavni razlog za nastanek praviloma krajših stavkov.
Glasbeni koncept aktualne mariborske baletne inscenacije Peera Gynta v koreografiji Edwarda Cluga se z vidika psihološkega niansiranja in poudarjanja nekaterih ključnih dramaturških preobratov tako opira na širši spekter Griegovega glasbenega opusa, ki ni vselej neposredno povezan z izvirno priložnostno glasbo Ibsenove drame.
Tako v premišljenem koreografovem izboru najdemo različna koncertna, komorna in solistična dela, ki se povezujejo v celovit uprizoritveni kontekst predvsem z ekspresivno sorodnostjo in skupnim imenovalcem Griegove glasbene poetike – nordijskim glasbenim idiomom, za katerega so značilne, podobno kot za kompozicijski slog Frédérica Chopina, s katerim ga je primerjalo več sodobnikov, »naravna« in neprisiljena melodika, gibkost melodične fraze in vseprisotnost melanholije, ki daje nekoliko trpko refleksiven priokus tudi najvedrejšim glasbenim pasusom.
Izbrane glasbene odlomke bi po Virčevih besedah lahko razvrstili tudi glede na njihovo plesnodramaturško funkcijo, ki ustreza plesni dihotomiji med pas d'action in posameznimi, bolj virtuoznimi plesnimi točkami. Zahtevnejši plesni odlomki se s svojim živahnim temperamentom popolnoma prekrivajo z ostro poudarjeno in večkrat sinkopirano ritmičnostjo v ljudskem duhu, ki odzvanja denimo v koračniškem vzdušju tradicionalnega moškega plesa halling ter v hitrem plesu parov (springar) s poročnega slavja.
Poseben pečat bo baletu nedvomno dal beograjski plesalec Miloš Isailović, ki bo nastopil v naslovni vlogi in je vse prej kot konvencionalen baletni plesalec. Na začetku njegove plesne poti so ga zaznamovali predvsem vrhunski dosežki v standardnih plesih, jazz baletu in show danceu, saj je bil v omenjenih disciplinah kar trikrat državni prvak, pred desetletjem je postal tudi svetovni prvak v sodobnem plesu, istočasno pa tudi državni prvak klasičnega baleta.
Deloval je kot predavatelj in koreograf modernega baleta in jazz baleta v Dance centru, redno sodeluje tudi s sodobnim plesnim gledališčem BITEF, poleg plesne poustvarjalnosti in koreografije pa se kot študent defektologije posveča tudi pedagoškemu poslanstvu in osebam s posebnimi potrebami.
Mariborski Gynti
Pri Peeru Gyntu ima SNG Maribor srečno roko, pred šestimi leti je v režiji Janusza Kice ter z Brankom Šturbejem v naslovni vlogi nastala izjemna dramska predstava. Tokrat bo za dirigentskim pultom Simon Robinson, solistka na klavirju bo Maja Gombač, kostumografija je delo Lea Kulaša, scenografija Marka Japlja, na odru bomo videli tudi kiparska dela Iva Nemca in Milene Greifoner.
Clugov projekt bo kmalu mogoče videti in slišati tudi v Ljubljani, in sicer bo gostovanje mariborskega baleta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na sporedu 24. novembra. To pomeni, da bodo imeli Ljubljančani v letošnji sezoni možnost videti kar dva Peera Gynta, dramska predstava v režiji Eduarda Milerja je namreč na repertoarju MGL.
