Črne maske: Fantastična zgodba, napisana s krvjo Kogojeve duše

Za nocojšnjo premiero in ponovitve je akreditiranih okoli sto kritikov in poročevalcev, reportažo želi narediti tudi CNN.

Objavljeno
15. januar 2012 16.09
Marijan Zlobec, kultura
Marijan Zlobec, kultura

Drevišnja premiera Kogojeve opere Črne maske v Veliki dvorani SNG Opere in baleta Maribor je najbolj pričakovani kulturni dogodek ne le Evropske prestolnice kulture, ampak celotnega slovenskega in v marsičem najelitnejšega in kulturno najbogatejšega mednarodnega prostora. Za nocojšnjo premiero in ponovitve se je akreditiralo približno sto kritikov in poročevalcev, reportažo želi narediti tudi CNN.

S Črnimi maskami bo SNG Maribor že prihodnje leto gostovalo v Zagrebu v okviru Zagrebškega bienala in slavnosti ob vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. Petkova večerna generalka za Črne maske je pokazala, da so organizatorji pri pripravi premiere celo presegli svoje sposobnosti. Vse je bilo namreč podrejeno nenavadno močni želji po uspehu, dokazovanju Kogojeve veličine in ponosu nad slovenskim opernim dosežkom.

Marij Kogoj ni napisal le najboljše slovenske in v svetovnem merilu primerljive opere, ampak so Črne maske eno izmed najboljših umetniških del v zgodovini vse slovenske umetnosti. Kogoj je zmagovalec slovenske zgodovinske avantgarde 20. let prejšnjega stoletja, zato ne preseneča navdušenje nekaterih njegovih kolegov in prijateljev, da so o Črnih maskah s tako vznesenostjo pisali že leta 1927, to je takoj po dokončanju rokopisne partiture in ko je bilo do prve izvedbe še kaki dve leti. Ferdo Delak je vedel, kaj piše v reviji Tank, prav tako, poleg njega samega, še slikarji oziroma arhitekti Avgust Černigoj, Ivan Čargo, Edvard Stepančič, Ivo Spinčič in Ivan Vavpotič, ki so poslali na razpis (ki je evidentiran v reviji Ilustracija) osnutke svoje scenografije za prvo predstavo leta 1929. Si predstavljate: šest različnih scenografskih osnutkov, in to samih zgodovinskih umetnikov!

Maribor je s svojo opero v sodelovanju z ljubljansko imel srečno roko na več ravneh. Vizualizacija predstave s kostumi Alana Hranitelja meji na fantastiko najbolj razkošnega finančnega potenciala in zalogaja, kot si ga ne znata omogočiti in ga realizirati niti milanska Scala niti dunajska Državna opera. Hranitelj je dobil šele v Mariboru svojih pet minut, pa ne slave, ki jo ima povsod že dovolj, ampak za kongenialno realizacijo Kogojevega mračnega, bipolarnega, večdimenzionalnega, simbolov polnega in na črno-rdeč psihološki temelj postavljenega Lorenzovega razklanega sveta. Hranitelj se je »zaletel« v svet Marija Kogoja z vso energijo globoko razumevajočega avtorja: njegovi kostumi so magične skulpture, so več od mode in kreacij Versaceja in Valentina, Diorja in Guccija, so tisto, o čemer Marij Kogoj ni imel možnosti niti sanjati, pa bi se mu zdaj uresničilo v duhovni povezanosti med obema avtorjema. Hranitelj je dal predstavi svojo inventivno, povedno, sporočilno, simbolno, ekspresivno in znotraj posameznih oseb dialoško in hkrati diferencirano poanto in neverjetno »krvavo« moč. Povsod v kostumih kakor da šprica Kogojeva ali Lorenzova kri, njegova zaklana duša, kakor da ga maske koljejo, ker so on sam, njegova podzavest in osebna, skrita, mračna, tragična zgodovina. Hranitelj je genialni kostumograf.

Sedemindvajset solističnih vlog

Jože Vidic je ustvaril veliko vlogo, ki je že sama po sebi neizmerno zahtevna, saj je Lorenzo na odru tako rekoč od začetka do konca in mora znati na pamet tri ure dolgo opero ter vlogo interpretirati ne le brez napake, ampak z vso psihološko poglobljenostjo, tu pa še z razcepljenostjo, potisnjeno v stanje podzavestnih blodenj in preganjavic. Kogoj bi kot Tržačan lahko poznal pisatelja Jamesa Joycea in njegov notranji monolog, saj je slavni Irec tedaj bival v Trstu in je bil znan, a v tej operi se kaže vsa literatura, od Dostojevskega in njegove novele Dvojnik, iz katere je črpal dramatik in avtor Črnih mask Leonid Andrejev, pa do Prousta in Kafke. V tej operi sta Freud in Husserl s svojo fenomenologijo, sodobni lacanovci pa bi odkrili v liku Lorenza tudi kaj »svojega«.

Vidic se zna fascinantno transformirati iz položaja v položaj in tako, da so vsi drugi okrog njega, številne rdeče maske, celo lastna žena Donna Francesca, zgolj sateliti. Črne maske imajo celo paleto simbolnih, pa tudi zelo prizemljenih (pogrebci, služabniki) malih vlog, a nobena ni zanemarljiva, vsaka ima svoj karakter, najraje grotesken, ironičen, zasmehljiv, kot iz preganjavice nekoga, ki je delal drugim krivice. Kogoj skozi Lorenza sprašuje, ali je komu kdaj storil kaj slabega. Od tod v operah neprimerljiva scena ob katafalku, ko se soočita Lorenz in njegov na parah ležeči mrtvi dvojnik, pa žena Donna Francesca in potem prihajajo kropit in Lorenzo posluša, kaj pripovedujejo grdega o njem!

Dve zasedbi

Omenimo še nekaj pevcev, ki so se zelo izkazali že na generalki. Odlični so sopranistka Andreja Zakonjšek Krt kot Donna Francesca, voluminozni basist Sašo Čano kot kletar signor Cristoforo, tenorist Dušan Topolovec kot dvorni norček Ecco, baritonist Jaki Jurgec kot Lorenzov dvojnik, tenorist Martin Sušnik kot pevec Romualdo, Sebastijan Čelofiga kot Petruccio, Emil Baronik kot Pajek (Rdeča maska), Marko Mandir kot Mario, Valentina Čuden kot Prva dama, Amanda Stojović kot Druga dama, Terezija Potočnik kot Zelo lepa maska (Laž). Vseh solističnih vlog je kar sedemindvajset.

Scenografijo je zasnovala mednarodna avtorska združba Numen iz Zagreba (Sven Jonke, Christoph Katzler, Nikola Radeljković), oblikovalec luči je Pascal Mérat, režiser sicer operni debitant in filmski avtor Janez Burger, odrski gib je oblikoval Edward Clug. V Mariboru opero izvajata mariborski operni orkester in zbor, v Ljubljani v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma marca pa bo nastopil orkester ljubljanske opere z zborom. Nekoliko se bo tedaj spremenila tudi pevska zasedba, tako da skorajda lahko govorimo o dveh sočasnih zasedbah in izvedbah iste opere.

Dirigent Uroš Lajovic je opravil ogromno delo, ki bo prave rezultate začelo žeti najprej z drevišnjo premiero, potem pa vedno bolj, saj se bo orkester ob tako zahtevni glasbi, kot je Kogojeva, vse bolj skoncentriral in jo spominsko ter interpretativno osvojil in prisvojil. Kogojeva glasba ni Verdi, nič v njej ni samoumevnega ali predvidljivega, sestavljena je iz tisoč drobcev, ki jih ne smeš ne spregledati in še manj zgrešiti. Črne maske so ena najzahtevnejših partitur v operni literaturi, še posebej, ker še ni primerljivih mednarodnih postavitev in interpretacij. Od slehernega orkestra zahtevajo maksimalno koncentracijo in poglobljenost. Na premieri pričakujemo in si želimo maksimum, saj sto poročevalcev in kritikov na operni predstavi v Mariboru zlepa ne bo več!

Skrivnost opere Črne maske

Zgodovina uprizarjanja Črnih mask pozna samo štiri interprete Lorenza. Kot kažejo odmevi, kritike, vtisi, poročila, izjave, so bili vsi dobri, odlični, po svoje neponovljivi. Najprej leta 1929 Tržačan Robert Primožič, potem leta 1957 Samo Smrkolj, leta 1990 Josip Lešaja in zdaj Jože Vidic. Josip Lešaja je iz Zagreba prišel že na generalko in bil navdušen. Jože Vidic je z Lorenzom dosegel svoj poustvarjalni vrh. Njegov lik je večplasten, vseskozi razklan, podzavesten, sanjski, fantastičen, dokler se ne znajde v dvoboju s svojim dvojnikom, ko se mu um omrači, in potem do konca spremljamo le še norega človeka. Ali je Marij Kogoj s pisanjem opere bežal pred čutenjem, da se mu bo zmešalo? To je največja skrivnost opere Črne maske: kako je lahko skladatelj v operi še priseben opisal svojo norost, ki se je pojavila takoj, ko je bila opera napisana do konca? Kogojeva pisava se je na zadnjih straneh partiture (815 strani) začela spreminjati, majhne note so začele postajati velike in nenadzirane. Um se je Kogoju spremenil v neum, opero je dokončal s poslednjo kapljo krvi.