Tiskane izdaje
Povest Cvetje v jeseni ima od leta 1973, ko je bil po njej posnet znamenit film v režiji Matjaža Klopčiča, poseben status. Pred filmom ta pozni Tavčarjev tekst (1917) ni bil kaj več kot nezahtevno in dokaj priljubljeno šolsko branje. No, morda so ga pred vojno uprizarjali po kmečkih odrih v Poljanski dolini, kakor ga uprizarjajo tudi danes, seveda zdaj v na pol profesionalnih okoliščinah; Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane je s Cvetjem postreglo lansko leto, ko je bila 90-letnica pisateljeve smrti.
Klopčičev film je povest torej izkopal ne iz pozabe, ampak iz odložene, neproblematične in predvsem edukativni rabi namenjene literarne klasike. Povojni čas, ki je najprej forsiral socialnemu realizmu naklonjeno literaturo, v šestdesetih letih pa je literaturo in sploh umetnost zajel nasprotni val modernizma, se Cvetju v jeseni seveda ni posvečal, kakor se tudi ni preostali Tavčarjevi literaturi z izjemo Visoške kronike (1919), v kateri je bilo mogoče najti tudi sled razrednega vprašanja.
Mitja Mejak in Matjaž Klopčič
A vse se je spremenilo po letu 1973. Tisti, ki so bili zraven, vedo, kako je prišlo, prvič, sploh do ideje za ekranizacijo Cvetja in, drugič, kako sta se ob tem projektu srečala dva tako različna ustvarjalca, kot sta bila Mitja Mejak in Matjaž Klopčič. Prvi je danes tako rekoč pozabljen (rojen 1926., umrl 1975.), bil je esejist in kritik, zaposlen na ljubljanskem radiu, avtor številnih dramatizacij slovenske literarne klasike za radijski medij. Bil je človek zmerno konservativnega nazora. Klopčič pa je bil, kot vemo, filmski modernist, vendar je hkrati res, da se je tedaj, na začetku sedemdesetih let, njegov modernizem že unesel in esteticistična forma obrusila. Tudi ni težko ugotoviti, če imamo pred očmi njegove dotedanje in kasnejše filme, kaj ga je pri Cvetju v jeseni privlačilo: romantični kult ljubezni, kakorkoli se že zdi, da je ta kult v nasprotju z modernistično pozicijo.
Resentiment novega meščana
Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da je po Mejakovem scenariju in v Klopčičevi režiji – v ta kompaktni sveženj spadata seveda tudi Milena Zupančič in Polde Bibič, ki sta s tema vlogama postala ikonični podobi slovenskega filma (tudi preostalo galerijo igralcev je ta film naredil tako rekoč nesmrtno) – nastal eden najbolj gledanih, občudovanih in zdaj že emblematičnih slovenskih filmov. Odkar je posnet, zdaj tudi na vseh možnih nosilcih, ne mine leto, da ga ne bi predvajali na kateri od televizij (nacionalka je seveda tudi ponosna lastnica prvotne tridelne nadaljevanke), ne mine teden, da ne bi na radiu predvajali zdaj že ponarodele glasbe Urbana Kodra, da ga ne bi navajali kot eno glavnih referenčnih točk slovenskega filma. In če obstaja slovenski film kot terminus technicus, potem njegovo jedro prav gotovo tvori, ob še treh, štirih, tudi Cvetje v jeseni.
Kaj se je pravzaprav zgodilo – ob dejstvu seveda, da je film resnično narejen kot perfekten (pod)žanrski izdelek kmečke melodrame? Zakaj je zgodba o meščanskem advokatu, dohtarju Janezu, ki ima nedvomne kmečke korenine, in o kmečki deklici Meti, zgodba, ki bi se skoraj srečno staknila, če ne bi vmes posegla usodna bolezen, in to bolezen, ki jo je sprožila sreča, padla na začetku sedemdesetih let, ko so Slovenci začeli uživati socialne in tudi prve luksuzne darove socializma, na tako plodna tla? Zakaj se je v za silo znova utečene povojne vzorce meščanske kulture (opera, teater, balet, prevodna žanrska literatura, dobave holivudskega filma) in tudi popularne urbane umetnosti (rock koncerti, disko kultura, moderna likovna scena) nenadoma tako globoko pogreznil film, ki je prinašal kmečki sentiment, stare ruralne vrednote in spomin na folkloro?
Odgovor morda ni tako težak, če ga skušamo poiskati znotraj povojne slovenske antropologije. Dejstvo je, da je bil val doseljevanja s podeželja v mesto, val, ki ga je prignala intenzivna industrializacija, po dveh desetletjih v glavnem končan. Podeželani so se pomeščanili, nekateri samo pomestili, a sprejeli so nove kulturne vzorce, ki sicer niso temeljili na predvojni meščanski etiketi, bili so socialistično prilagojeni, toda prav gotovo je bilo v njih striktno distanciranje od izvornega kmetstva in zlasti njegovih običajev. Janez iz Zgornjega Brda je šel zvečer vadit v pevski zbor, in to v blatnih zakmašnih čevljih, Janez iz Ljubljane pa je šel v kino Komuna ali celo v Dramo, seveda v zloščenih salonarjih. In v to situacijo pade Cvetje v jeseni, ki prinese vonj po jutranji rosi, po pogrnjeni kmečki mizi, po večerni podoknici – in po imaginariju lepe, čiste, nedolžne ljubezni.
Da, slovenski meščan je s Cvetjem v jeseni globoko vdihnil resentiment, za katerega do tedaj ni »vedel«, nezavedni spomin, ki ga je znova priklenil na izgubljeni dom. Ker ta resentiment ni izčrpan in najbrž kmalu ne bo, se Cvetju obeta še nekaj lepega življenja. O tem ne priča le nenehno perpetuiranje filma, leta 2011 so povest uprizorili tudi v novogoriškem gledališču (adaptacija in režija Marko Čeh), za zdaj zadnji poskus revitalizacije pa je omenjeni nocojšnji muzikal (Vojko Anzeljc, režiser, Matjaž Vlašič, avtor glasbe in Janez Usenik, avtor libreta in dramskega besedila). Zadnji, ki morda ne bo edini. Bomo videli.
Ivan Tavčar
Ko je stari Tavčar leta 1917 zastavil svojo povest (starejša literarna zgodovina jo postavlja med romantiko in realizem, novejša govori celo o neoromantiki, pojavil se je tudi termin habsburški realizem), seveda ni mogel imeti pojma, kakšno usodo bo pol stoletja kasneje doživelo njegovo Cvetje. Pisal ga je v zavetju starosti in prve vojne (o njej govori moto). Tavčar je politično pripadal liberalizmu, a je bil literarno konservativen avtor, ni maral modernistične umetnosti in torej tudi Cankarja ne, zato se je prostodušno lotil povesti v slogu, ki je bil tedaj celo na Slovenskem anahronističen. Ko je pisal, je bil še ljubljanski župan (1911–1921) in torej tudi eden najuglednejših meščanov.
To mu je omogočilo pokroviteljski ton, ki je fingirana modrost kmečkega človeka (kar je Tavčar po izvoru seveda bil), modrost, s katero se je lahko dvignil nad v viharjih nepreizkušeno in po meščansko omejeno damsko srenjo. Takšen ton, skozi katerega govori trdna kmečka tradicija, preveva celotno povest in tudi Klopčičev film, kar mu daje čar do danes. To je ton, ki ga Slovenci, kljub vsem modernim in postmodernim ploham, po tihem očitno ljubimo.
