Tiskane izdaje
Začelo se je v nabito polnem poletnem gledališču v Križankah in končalo s stoječimi, celo skandirajočimi aplavzi in ovacijami, kar pomeni, da je bila zgodba ljudem še kako všeč. Zakaj, je vprašanje in odgovor za vsakega posameznika!
Spevoigra iz 70. let
Vsekakor ni šlo za neko stalno, znano in cenjeno skupino, ampak za ad hoc sestavljene glasbenike, pri čemer se zdi, kot da so imeli še kar srečno roko, tako po igralski kot pevski plati in se je ves večer gibal v smislu slikokaza in spevoigre iz sedemdesetih let 19. stoletja, časa slovenske narodne prebuje. Nekaj taktov glasbenega citiranja slovenske himne je sicer izpadlo bolj kot šala, ne pa nekaj »politično« resnega.
Cvetje v jeseni je kot nov muzikal (ne pa opereta) želel preskočiti celotno dvajseto stoletje in pozabiti na vse. Če si amater in ti ni treba poznati nobenega velikega skladatelja, laže dihaš, tako igralsko kot pevsko, če pa imaš pred sabo še vrhunski film s prav tako glasbo, pa v svoje novo delo nekaj preneseš, tako kot to počnejo mnogi slikarji, ki ne morejo slikati, če nimajo pred sabo odprtega kataloga nekega drugega umetnika.
Okus občinstva
Muzikal ima vsaj to dobro lastnost, da ni glasbeno prepisoval; razen adaptacij nekaj vložkov narodnih pesmi (Travnički so že zeleni, Pod oknom). Skladatelj Matjaž Vlašič kot da je vseskozi pazil, da ne bi izpadel preveč učen in s prevelikim znanjem, kot da se je zavedal, kako plitek je pravzaprav glasbeni in scenski okus občinstva in kako zlahka ga je prepričati z nekaj dobrimi melodijami.
Uspela mu je vsaj ena (Kaj je ljubezen?), in ta je, roko na srce, odlična. Ponavlja se v več verzijah, tako vsebinsko kot v kontekstu (duet z Ljubim), tako da si jo na koncu občinstvo zlahka zapomni in ji pritrdi. To pa je bistvo muzikalov; namreč da imajo vsaj eno izjemno melodijo, kot smo slišali nazadnje pri Eviti, prav tako večkrat ponovljeni osrednji pesmi Ne joči za menoj Argentina. Tu je bil torej zadetek v polno.
Scenografija (Greta Godnič) je bila slikokaz z vedutami, kot jih v Slovenjii, razen podob Ljubljane, seveda ne najdeš. Karikatura, groteska, ironija, zabava, hec ... cerkvica na hribčku, premikajoče se zelenje sumljive rastlinske vrstev ... Vse je možno, kakor si razlagaš ali vzameš (beri jemlješ resno ali neresno). Zdelo se je precej diletantsko. Prav tako osvetljava in ozvočenje; tu kakih strokovnjakov ni bilo na spregled, če primerjam izjemen profesionalozem Londončanov na istem odru pred mesecem dni. Kdor zna, zna, kdor ne, pa se mora še krepko učiti, kar velja za naše nastopajoče. Mikrofoni so bii postavljeni očitno preslabo, neprofesionalno. Koreografija (Miha Krušič) je bila kot da bi se kdo učil prvih korakov ali gibov; kosci kot na »športnem dnevu« in seveda brez pravih kos. Podobno je bil koreografiran pretep, kot da je junakom bolj v veselje kot posledica jeze.
Oziranje k filmu
Režiser Vojko Anzeljc se je precej oziral na Klopčičev film, celo na trebuhu ležeča Meta ob potoku je morala z nogami enako migljati kot nekoč Milena Zupančič, le da kače nismo videli ... Režija je prepuščala osebam svojo iznajdljivost in občutek za dogajanje, bolj kot da bi sama pokazala neko občutljivo in natančno vodenje oseb. Ljubljanska meščanska promenada z Janezovim »izpraševanjem vesti« trem damam, zakaj so se zaljubile v svoje može, je bilo prej zasmehljivo in iskanje izgovora »zakaj se pa ti nisi« samega Janeza. Režiser je poudarjal Janezovo dobrodušnost, preprostost in logično, a hkrati bolj počasno reagiranje, medtem ko je igralsko najbolje postavljen Danijel odigral svojo partijo, kot smo jo pričakovali. Podobno starša, a spet ne morem mimo spomina na izvrstna igralca v Klopčičevem filmu.
Ali je torej kaj duha v tej sedanji zgodbi? Malo, ker je preveč vračanja nazaj. Cvetje v jeseni je kot rezultat kakšnega slovenskega podeželskega odra, in taka je prevladujoča mentaliteta slovenskega občinstva, zato bo muzikalu uspeh ali odmev zagotovljen. Vlašičeva glasba, kot rečeno, ne išče ničesar sodobnega, ampak se po mentalitetei, zasedbi in izvedbi vrača v čas prvih slovenskih salonskih orkestrov, v katerih so igrali bolj ali manj amaterski glasbeniki na ravni zadnjega letnika nižje glasbene šole.
Anže Rozman kot orkestrator in sam skladatelj zna več, kot je pokazal, dirigent Simon Dvoršak ni imel težkega dela, pa še to je opravil bolj ležerno, s premalo avtoritativnega vodenja ansambla. Avtor libreta Janez Usenik je zlahka sledil povesti, še bolj pa Klopčičevemu filmu, ne da bi odkril kaj novega, in je tako imel lahko tlakovano pot do konca. Cvetje v jeseni ima, ne glede na to, da je nov muzikal, strogo določeno, znano in priljubljeno vsebino, pri čemer je pomembno le, kako jo in s kakšnimi glasbenimi sredstvi predstaviti. Film in njegova glasba iz že znanega umetniškega dosežka nista zmožna ponovitve.
Nina Pušlar odkritje
Pri nastopajočih zadrega ni bila kaj velika; odličen je bil Jure Ivanušič kot hlapec Danijel, praktično nezamenljiv in najbrž zato nima alternacije, Matjaž Robavs je kot profesionalni koncertni in operni pevec zlahka obvladal sicer pevsko netežko vlogo, igralsko pa je, kot rečeno, ostajal dobrodušnež velike naravne preprostosti in pozitivne energije. Nina Pušlar kot Meta je pravo odkritje; v tej vlogi je idealna tako po karakterju kot občutenju bolne mladenke, okolja in vega, kar se dogaja v njej sami kot vizija nekega idealnega ljubezenskega sveta, ki se ji počasi kaže in prikaže do nekega usodnega trenutka. Pevsko kot še neprebujeno dekle nima strasti, tako da se zdi malenkost premedla.
Vsi ostali so bili solidni; Marjan Bunič kot Boštjan, Alenka Kozolc Gregurič kot Liza, Lucija Grm kot Barbara, Ambrož Kvartič kot Anžon, Petra Likar kot Mica, Antea Mramor kot Katinka, Maša Tiselj kot Dinca, Nives Mikulin kot Marica, Klemen Černe kot Mlačan, Srđan Milovanović kot doktor, Alen Kofol kot Urbel. Bili so diferencirani, vpleteni v zgodbo po svojih drobnih peripetijah, smislih in morda nepričakovanih (ljubezenskih) razpletih. Precej so aludirali na figure v filmu!
Ko sem zaslišal prve takte zelo slabo napisane uverture, mi je bilo takoj jasno, kam se »padel«, potem pa me je naivna, sentimentalna, všečna ali simpatična zgodba začela »dvigovati«, tako da na koncu niti nisem mogel biti preveč jezen, pravzaprav mi je šlo bolj na smeh!
