Dare Valič, zgolj navidez »zlahka ulovljiv igralec«

51. Festival Borštnikovo srečanje: Borštnikov prstan bodo igralcu podelili ob zaključku festivala, ki bo letos »drugačen in drzen«.

Objavljeno
06. oktober 2016 18.10
DARE VALIČ
Peter Rak
Peter Rak

»Igralec Dare Valič je nedvomno velika igralska osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin«. Tako je komisija za podelitev Borštnikovega srečanja utemeljila svojo odločitev za izbiro letošnjega lavreata.

Dare Valič je po diplomi na ljubljanski AGRFT prvo desetletje profesionalnega dela preživel na svobodi, kar je bilo v tistem obdobju vse prej kot običajno, sicer pa to tudi ni bila povsem avtonomna odločitev. Kakor koli že, po projektih v Slovenskem mladinskem gledališču, Primorskem dramskem gledališču ter na Mestnem odru v Kopru je bil od leta 1971 član ljubljanske Drame, kjer je ostal vse do upokojitve leta 2005.

Kot so v obrazložitvi nagrade zapisali člani komisije, se je Valič prav v tem gledališču razvil v enega najprepoznavnejših igralcev svoje generacije pa tudi ljubljanske Drame, v tem njenem za ene bolj in za druge manj srečnem zgodovinskem obdobju.

Humor, ki ni enoplasten, ampak vselej skriva nekaj »zadaj«

V tem času je odigral številne glavne vloge, denimo vlogo Tancredija v Vdovi iz Ankone,  bil je Murzavecki v Volkovih in ovcah ter Cronin v predstavi Rihardova umetna noga, pa Horatio v Hamletu, Aleksander v Aleksandru praznih rok (brez patosa, a z veliko mero senzibilnosti v govoru, kretnji in očeh je prepričljivo izpovedal Aleksandrove človeške dileme, je takrat zapisal kritik), Freddy Eynsford-Hill v Pygmalionu, Jonatan Jeremija v Operi za tri groše ...

Podobno pomembno vlogo je imel v repertoarju ljubljanske drame tudi v naslednjih dveh desetletjih, oblikoval je karakterne in komične vloge in pri tem v popolnosti izrazil svoj komedijantski dar, čeprav njegov humor nikdar enoplasten, saj vselej skriva nekaj »zadaj«.

Širšemu občinstvu je zagotovo ostal v spominu v filmih kot so To so gadi, Moja draga Iza, Moj ata socialistični kulak, Poletje v školjki ter tudi s svojim zasedaj zadnjim filmskim projektom Srečen za umret. Velja za govorno vselej izjemno artikuliranega igralca, med drugim je pred več kot tremi desetletji na Borštnikovem srečanju prejel nagrado za najbolj dognan odrski jezik, poleg tega pa je tudi dobitnik Severjeve in Sterijeve nagrade ter nagrade Prešernovega sklada.

Člani žirije poudarjajo, da se Valič kot igralec s svojo neposrednostjo morda zdi komu na prvi pogled zlahka ulovljiv, a je njegova igralska misel globlja. Zaznamujejo jo obenem odkritost in zastrtost, linearna površina in vrtoglava globina, simpatičnost in odpor, naivnost in dvom, preprostost in norost, resnoba in humornost. To so slogovnoestetski pari, s katerimi bi lahko zaobjeli – a še vedno ne do konca – Valičevo igralstvo.

Odražajo se že na njegovem igralskem obrazu: ta je zaznamovan z nekakšno zagonetnostjo, morda samonezadovoljnostjo, ironično čemernostjo, stalno slabo vestjo, vendar hkrati z lucidnostjo in suverenostjo, čvrstim prepričanjem, ki pa ne sledi veri v red in prav, temveč ravno nasprotno, zavedanju prehodnosti, pomanjkanju smisla, celo absurdu.

Kaj na festivalu napoveduje selektorica Petra Vidali?

Borštnikov prstan bodo podelili ob zaključku letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje (FBS), ki bo potekal med 14. in 23. oktobrom. Moto letošnjega največjega slovenskega gledališča je »drugačno, drzno in na številnih lokacijah po mestu«. Program festivala je bil že dosedaj zelo razpršen, tokrat so dodali še prostore univerze Alma mater Europaea – ECM in Fitnes Slavija, medtem ko bo predstava Republika Slovenija Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Maska zaradi svoje specifičnosti na ogled v hangarju Letalskega centra Maribor.

V tekmovalnem programu, ki ga je izbrala selektorica Petra Vidali, bomo videli enajst uprizoritev (na precejšnje razočaranje matične gledališke hiše žal v izboru ni nobenega projekta mariborske Drame), pester je tudi spremljevalni program, med drugimi v Maribor prihajata tudi Bara Kolenc in Atej Tutta s predstavo Metamorfoze 3°: Retorika. Maja sta kot prva slovenska avtorja nastopila v programu Stückemarkt berlinskega gledališkega festivala Theatertreffen in tam osvojila prvo nagrado.

V okviru mednarodnega programa bo denimo na programu uprizoritev Yane Ross Glasba po željah, ki temelji na besedilu nemškega avtorja Franza Xaverja Kroetza, v kateri igra Danuta Stenka, eminentna poljska igralka, ki smo jo lahko videli tudi v zadnjem filmu Mitja Okorna Planet samskih.

Svojevrstna je tudi 15 minutna uprizoritev Viharni vrh, ki bo igrana v GT 22 tri dni zaporedoma osemkrat na dan. Na festivalu pa gostijo tudi prestižni Rezidenztheater iz Münchna z uprizoritvijo Kdo se boji Virginije Woolf? v režiji intendanta Martina Kušeja, ki bo letos tudi član strokovne žirije. Že sedmo leto je organiziran tudi slovenski showcase, ki bo tokrat gostil okoli trideset tujih kritikov, festivalskih programerjev in novinarjev.

V fokusu bo letos sicer švedska dramatika, med drugim bodo na sporedu bralne uprizoritve sodobnih švedskih dram. Festival bo obsegal še številne razstave, predstavitve knjig in strokovne pogovore, denimo simpozij Vitalna zvrst na robu medijskega prostora, ki bo ponudil razmislek o uprizoritvenem žanru radijska igra in razprl aktualna vprašanja v zvezi z njim.

Nepogrešljiva je postala tudi predstavitev produkcije AGRFT, kot zanimivost pa omenimo še večmedijsko predstavo Hodi mesto, ki je zvočni zemljevid, v katerega obiskovalec vstopi in mu po ulicah mesta sledi s pomočjo posebne GPS aplikacije na mobilnem telefonu. In ja, stregli bodo koktejl Ignacij in čokolado Borštnik.