Tiskane izdaje
Zakon med možem in ženo prinaša več žalosti kakor veselja, je menil Evripid.
Očitno to velja tudi za odnos med kulturnimi institucijami in politiko, saj se zdi celovita obnova ljubljanske Drame enako daleč kot ob prvih zamislih pred skoraj dvema desetletjema.
Če načrti o popolni adaptaciji in rekonstrukciji do nadaljnjega ostajajo v predalih, ima novo podobo vsaj Mala drama, ki jo bodo nocoj ponovno odprli za obiskovalce, in sicer s predstavo Alkestida izpod peresa taistega Evripida.
Gre zgolj za prvo fazo obnove, ki zajema varne pogoje za delo in obiskovalce v skladu s požarnovarnostnimi in sanitarnimi predpisi, saj so aprila prav zaradi neizpolnjevanja teh predpisov bili prisiljeni zapreti dvorano.
Uredili so evakuacijske poti, ločene sanitarije za obiskovalce, prostornejši in prijetnejši prostor za druženje pred in po predstavah v foyerju, nova sta tudi vhod in dvigalo za prevoz oseb in transport scenskih elementov. Posegi v dvorano v smislu spreminjanja gabaritov v tej fazi niso bili izvedeni, so pa poleg omenjenih nujnih investicijsko-vzdrževalnih del opremili dvorano z novimi sedeži, teh je tudi nekaj več kot do zdaj, in sicer je prostora za natanko sto gledalcev.
Po prvotnih načrtih naj bi prenova Male drame potekala v eni fazi, vendar so se v vodstvu gledališke hiše nato odločili drugače, predvsem zato, da bi bila prenova izvedena v časovnem okviru, ki bo omogočal čim bolj nemoteno sezonsko izvajanje programa. Drugi vzrok so seveda finance.
Kdaj bi lahko nadaljevali drugo fazo, ki predvideva tudi povišanje dvorane v skladu s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine, tribuno, inspicientsko-tonsko kabino ter novo tonsko in lučno opremo, ki bo prilagojena večjemu volumnu dvorane, je težko napovedati.
Končna cena obnove bo razvidna iz končnega obračuna, ta bo po zagotovilih vodstva Drame vsekakor nižji od vrednosti prvotne ponudbe, prva faza namreč zajema manjši obseg del oziroma dobro polovico predvidene celostne obnove, ki je ovrednotena na nekaj več kot štiristo tisočakov.
Zamisli ostajajo na papirju
Veliko več denarja bi bilo potrebnega za obnovo gledališke hiše. Že daljnega leta 1996 je arhitektka Majda Planišček v sodelovanju z arhitektko in scenografinjo Meto Hočevar izdelala predlog, ki je predvidel širitev stavbe zlasti na površinah pod zemljo, s čimer bi stavbo povečali z novo dvorano s sto osemdesetimi sedeži, kavarno in pomožnimi prostori.
Nekaj let kasneje so na tej osnovi nastali novi načrti arhitektov Andreja Nolda in Roka Gerbeca; gledališče bi povečali z dvema novima podzemnima dvoranama; mala dvorana bi imela sto sedemdeset sedežev, poskusni oder pa petdeset manj. Stavba naj bi dobila tudi nove vadbene prostore, prostore za bralne, pevske in baletne vaje, udobnejše foyerje in garderobe za igralce, celotna površina uporabnih prostorov, ki zdaj merijo okoli pet tisoč kvadratnih metrov, pa bi se več kot podvojila.
Ti načrti, kot omenjeno, ostajajo v predalih, porazno stanje arhitekture, ki ne omogoča temeljnih standardov niti zaposlenim niti obiskovalcem, pa je vidno tudi navzven, saj iz derutne stavbe odpada omet. Različne zamisli, med drugim tudi načrti o gradnji novega objekta, za zdaj ostajajo na papirju, leto 2016, ko naj bi bil projekt obnove ljubljanske Drame končan, pa se hitro približuje.
Če nič drugega, lahko vodstvo gledališča računa vsaj na formalno zagotovilo, da je celovita prenova objekta vključena v predlog resolucije o nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2014 – 2017, in tako pričakuje, da bodo sredstva s strani ministrstva za kulturo vendarle prej ali slej zagotovljena.
