Tiskane izdaje
»Umetnik na svobodi bom vse dotlej, dokler mi bo domišljija omogočala polete, najbolj neverjetne in nedojemljive sanje ter kreacijo gledališke iluzije«. Tako je še pred nekaj leti v pogovoru dejal Diego de Brea, ki pa sedaj ni več samo režiser, temveč tudi direktor mariborske Drame.
Vendar to še ne pomeni, da se je domet njegove domišljije zmanjšal ali da so njegove režiserske ambicije usahnile, že jutri bo v Stari dvorani SNG Maribor premiera njegovega projekta Revizor. Opravljanje dvojne funkcije se mu ne zdi niti sporno niti konfliktno, to je predvsem priložnost za vzpostavljanje profesionalnih standardov, ki jih Slovenci sicer občudujemo, vendar predvsem pri drugih.
Letošnji repertoar je v znamenju Gogolja, začenjate jo z Revizorjem in zaključujete z Mrtvimi dušami, slednjimi sicer v dramatizaciji Bulgakova.
Zdelo se mi je pomembno, da v ospredje postavimo satirično komedijo, ker izpostavlja slehernika in ne junaka, ne gre za velike zgodbe, odpirajo pa se temeljna civilizacijska vprašanja. Revizor je zame ena največjih dram, ki odlično analizira brezdušnost, nečiste glave, puhlost, skorumpiranost, laži, ki so tako značilne za današnji čas.
Sodeč po predstavljenem odlomku je zadeva huronsko smešna - se ne bojite, da bi pretirana komičnost zasenčila druga sporočila?
Komedijo oziroma satiro sem izbral, ker se gledalec z njo najlažje identificira. Pri nas imamo še vedno težave s percipiranjem komedije, ki jo še vedno prepogosto obravnavamo zgolj kot bulvarsko zvrst. Sicer pa je komedijo zelo težko uprizoriti, ker ne prenese laži, koncepta, igralec tukaj ne more igrati, vlogo mora živeti, kar iščem, ni gledališka, temveč filmska igralska interpretacija, ki prinaša na oder življenje in ne režijski izmislek. Smeh in jok skozi ludizem in avtoironijo se zdi danes še edina možnost predstavljanja velike teme.
Danes je pomembnejša oblika kot vsebina, to pa ne velja za komedijo, tukaj predstave brez vsebine ni mogoče uprizoriti. Komedija odpira vse krhkosti in hibe človeka, najbolj ga razkriva, saj ni racionalnega momenta, ki bi lahko služil kot mimikrija. Revizor seveda ni komedija v klasičnem pomenu besede, temveč predvsem odlična karakterna študija.
Komedija ima res izjemno moč razkrivanja, vendar se danes zdi, da se pri nas - za razliko denimo od likov v Gogoljevih delih – nihče več niti ne trudi s sprenevedanjem, vsi bolj ali manj odkrito pristajamo na laži in manipulacije?
Svoj ego še vedno poskušamo zaščititi z različnimi obrambnimi mehanizmi, predvsem s takšnimi in drugačnimi maskami. Racionalizem in konformizem smo prignali do skrajnih meja, vendar Gogolj postavi ljudi v položaj, ko je ogrožena njihova eksistenca, takrat pa vsi ti mehanizmi odpovejo. Takrat tudi najmočnejši postanejo nemočni, saj so postavljeni pred dejstvo, da se morajo boriti za svoj obstoj.
Vendar je aktualni družbeni komentar, ki je danes pogosto edino vodilo gledališke produkcije, za pisca Gogoljevega formata premalo?
Revizor ima seveda širši okvir in ga ni mogoče uporabljati zgolj v ozke družbene in politične namene. Gre za vprašanje celotnega vrednostnega sistema, ki je pri nas povsem sesut oziroma nikoli sploh ni bil vzpostavljen.
Vendar kreposten človek še vedno natančno ve, kaj je prav in kaj narobe, in če bi se vsak zase poskušal pri sebi vzpostaviti ta sistem, bi bilo marsikaj drugače. Sam vidim največjo težavo v motivaciji, kako kaj spremeniti. Pragmatičnost blokira vsako iniciativo, mrtvilo, v katerem smo zgolj še vodeni, se zdi popolno, čutno, čustveno in duhovno se odblokira šele takrat, ko se znajdemo v zelo resnih krizah.
Zdi se, kot da si svobode, o kateri je toliko govora, sploh ne želimo, ko nam je na razpolago, ne vemo, kaj z njo početi. Gre tudi za vprašanje otroka v nas, za željo po igri, odkrivanju in raziskovanju, vendar je mentalna paraliza strahotna, zadovoljujemo se zgolj z operativnim jezikom vsakdana in to tudi na področjih, ki bi zahtevala veliko večjo odprtost.
To v določeni meri velja tudi za gledališče in umetnost nasploh.
Zagotovo, v ospredju so še vedno predvsem forma in koncepti, vendar je potrebno na oder pripeljati tudi in predvsem vsebino, kar od igralca zahteva veliko večjo transformacijo kot sicer. Imam občutek, da nastaja veliko predstav, ki z avtorji nimajo več nobene povezave, zato poskušamo sedaj v Mariboru narediti takšnega Revizorja, kot je napisan, in ne kot aktualiziran tekst, ki korespondira z današnjim dnevno-političnimi temami.
V takšnem gledališču ne vidim nobenega smisla, kar me zanima, je vzpodbuda in ozaveščanje posameznika, da je potrebna revizija lastnega življenja in ne spreminjanje celotnega sveta. Govoriti resnico je težavno, saj to pomeni konflikt, zato raje živimo in trpimo, kot da bi naredili premik, saj je očitno za ta premik potreben močan zunanji dejavnik – vojna, katastrofa, bolezen ... Ali pa prihod revizorja.
Letos bomo v Mariboru videli Nemo poroko, še vedno je na programu lanska uspešnica Malomeščanska svatba – sesuvanje in smešenje meščanstva je lahko upravičeno, tudi nujno, vendar če govorimo o pomanjkanju vrednot, je vendarle prav meščanstvo tisto, ki jih artikulira in definira?
Tragika slovenskega prostora je v tem, da nikoli nismo imeli meščanstva, temveč zgolj malomeščanstvo. Pravzaprav vedno igramo to, kar v resnici nismo.
Nema poroka je v določeni meri zgolj nadaljevanje Gogoljevega Revizorja, satirična ost je še ostrejša, tukaj je tudi poudarjena politična nota, poanta drame pa je v tem, da človeka, naj se znajde v še tako omejujočem totalitarnem okolju, ni mogoče dokončno udušiti in zatreti.
Totalitarni sistemi nas z nekakšno perverzno privlačnostjo še vedno privlačijo, kljub vsej brutalnosti in destrukciji se kar ne moremo otresti fascinacije z njimi. Bi lahko dramo Nočni portir, ki ste jo izbrali za letošnji repertoar, umestili v ta kontekst?
Vsak pojav, ki ima karizmo in moč, nas po eni strani privlači in po drugi odbija in plaši. To je lepo razvidno že iz otroške psihologije, otroci si za svojega junaka nemalokrat izberejo negativne like. Nočni portir ima za izhodišče to fascinacijo s totalitarizmi, vendar sem kot prostor predvidel oder Male drame, torej intimistični prostor, zato bo imela drama predvsem intimni značaj.
Politično se tukaj umika temam, kot sta ljubezen, vera, predvsem pa neverjetnemu paradoksu, kako se lahko iz neizmernega sovraštva razvije obsesivno ljubezensko razmerje.
Kot je slišati, je prišlo na vajah za Revizorja do precej napetih konfliktov; sedaj niste več le v vlogi režiserja, ki pride, pripravi predstavo in gre, temveč tudi v vlogi direktorja Drame?
Moja funkcija ne more vplivati na odnose znotraj gledališča. Cilj je vzpostaviti gledališko hišo, ki bo funkcionirala po načelih vrhunske profesionalnosti. Gre za koncept, recimo temu, kreativnega inženiringa, ničesar ne nameravam rušiti, le nadgraditi že obstoječe. Kar se tiče omenjenega konflikta, pa je seveda vsaka ljubezen tudi vojna, predvsem pa je prava ljubezen možna le tam, kjer se igra odprta igra, kjer so karte na mizi.
Nikakor ne gre za vprašanje pozicij moči ali nemoči, temveč za princip družine, kjer je potrebna takšna stopnja intimnosti, ki dopušča tudi konflikt. Konfliktov pa se Slovenci seveda zelo bojimo. Če bi ob pravem času na pravih mesta prišlo do njih in bi se stvari razčistile, bi bili danes v drugačnem položaju.
Tovrstna načelnost je sicer osvežujoča, vendar brez določene stopnje diplomacije v tako občutljivih kolektivih, kot so gledališki ansambli, verjetno ne bo šlo?
Primerjava s športom morda ni najboljša, vendar se mi zdi v tem primeru povsem umestna. V profesionalnem športu vladajo skoraj nečloveški pogoji treninga in urjenja, hočeš nočeš pa so to principi profesionalnega pristopa na vseh področjih, saj odražajo prepričanje, da v neko stvar verjameš in si jo odločen izpeljati do konca.
Pri nas pa je vse relativno, v kulturi ni prave in konkretne ocene, kaj je kvalitetno in kaj ni, in zato tudi ni vzpostavljen vrednostni sistem, o katerem sva govorila prej. Sam sem zelo odločen in vztrajen, zavedam se svoje odgovornosti in pričakujem, da se je zavedajo tudi drugi. Nič kvalitetnega ni mogoče narediti kar mimogrede, vsaka kreacija je tudi kalvarija, potrebno je preseči samega sebe in se odreči svoji varni poziciji.
Človek je najbolj zanimiv v tistih okoliščinah, kjer ga še ne poznamo, gledališče tako kot zasebna, intimna razmerja zahteva razkritje naše šibkosti, ranljivosti in bolečine. Če pogledamo v zgodovino, nam je povsem samoumevno, skozi kakšne preizkušnje so šli posamezni veliki ustvarjalci, mi pa bi radi do enakih rezultatov prišli po lahki poti in bližnjici. Ne gre.
