Dnevi komedije: Komu in čemu se smejimo v slovenskem gledališču

Med uprizoritvami bi pričakovali tudi kak primer drznejše, ostrejše in subverzivnejše družbene satire.

Objavljeno
25. marec 2013 18.20
Posodobljeno
25. marec 2013 20.00
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura

Gledališki festival Dnevi komedije, ki je v soboto s slovesno razglasitvijo najžlahtnejših dosežkov v SLG Celje uspešno zaokrožil 22. izdajo, se še vedno bori za svoj enakopravnejši položaj med gledališkimi festivali­ na Slovenskem ter za enakovrednejši položaj komedije.

Iz razmeroma obsežne in raznovrstne komedijske produkcije preteklega obdobja izbrati najkvalitetnejše uprizoritvene dosežke pri nas ter z »žlahtnimi« nazivi in priznanji uradne žirije ter občinstva opozoriti zainteresirano javnost na njihove najzaslužnejše ustvarjalce in producente, je eden od osnovnih ciljev edinega festivala komedije pri nas.

Ta se že dolgih 22 sezon vztrajno bori za svojo odzivnost v slovenskem gledališkem in kulturnem okolju ter še posebej pri financerjih. Če lokalna skupnost in domače gospodarsko okolje od ustanovitve kažeta razmeroma naklonjen odnos do festivala, ki spodbuja, preverja in vrednoti nastajanje in čim bolj kakovostno uprizarjanje komedij, za državo to ne velja.

Po mnenju ministrstva za kulturo, in sicer ne glede na to, kdo in kakšne barve je bil doslej pristojni minister, namreč izbira in predstavitev najžlahtnejšega, kar ponuja komedijska produkcija na Slovenskem, očitno ni »v javnem interesu«, zaradi česar ta festival ni deležen denarja iz državnega proračuna in torej v izhodišču nima enakega statusa kot na primer festival domače drame (TSD v Kranju) ali festival najboljših dramskih uprizoritev (FBS v Mariboru).

Toda prav zato, ker selektorji in žiranti za Šeligovo in Grumovo nagrado v Kranju ter Borštnikova priznanja v Mariboru v ožji izbor dram in dramskih uprizoritev le izjemoma pripustijo kako komedijsko besedilo ali uprizoritev, imajo Dnevi komedije v Celju utemeljeno poslanstvo in smisel.

Festival na robu?

S komedijo, ki je pogosto celo v umetniških vodstvih slovenskih gledališč, še posebej pa v teatroloških in kritiških krogih, sprejeta s precejšnjo zadržanostjo in sumničavostjo ter kdaj celo z vnaprejšnjimi očitki, da so vsi ustvarjalci podrejeni ceneni všečnosti, populizmu in pohlepu po komercialni uspešnosti, je tudi celjski festival, ki si je zastavil za poslanstvo prav spremljanje in vrednotenje vsakoletne komedijske ponudbe ter izbiranje, predstavljanje in populariziranje najvrednejših umetniških dosežkov znotraj te med občinstvom priljubljene dramske in odrske vrste, odrinjen precej na rob pozornosti državne kulturne politike.

Brez državne finančne podpore in njenega vpliva ter zavezništva je festival komedije organizacijsko in programsko prepuščen volji, zmogljivostim in sposobnostim organizatorja (SLG Celje) ter njegovi sposobnosti neposrednega dogovarjanja z zainteresiranimi partnerskimi gledališči in producenti izbranih predstav (v obliki finančno znosnejših medsebojnih recipročnih gostovanj in brez normalnih stroškov za odkup predstav).

Odvisen je tudi od finančnih zmogljivosti in kulturnih navad mestnega in regijskega občinstva, ki s tradicionalnim zanimanjem in vstopnino kot njegovo otipljivo kvantifikacijo pravzaprav najbolj neposredno zavezuje organizatorja k temu, da vztraja pri organizaciji tradicionalne in v lokalnem kulturnem okolju globoko zakoreninjene kulturne prireditve.

In to kljub očitkom nekaterih potencialnih udeležencev in kritikov iz zaledja, da organizator z imenovanjem selektorja in obeh žirij (za izbiro žlahtne uprizoritve komedije, obeh žlahtnih komedijantov in žlahtnega režiserja ter bienalno podelitev žlahtnega komedijskega peresa) preveč vpliva na programsko vsebino in podelitve nagrad ter da z načinom organiziranja festivalskih predstav le ob koncih tednov (letos so se vrstile tri tedne) rahlja sicer običajno festivalsko sklenjenost, pestrost in intenzivnost dogajanja.

Visoke ocene občinstva

Čeprav sta letos žirija in občinstvo z redko doseženim soglasjem z žlahtnimi priznanji izpostavila zgolj ustvarjalce in producenta po vseh prvinah žlahtnosti očitno zgledne slovenske praizvedbe komedije Sleparja v krilih Kena Ludwiga (v prevodu Tine Mahkota, režiji Borisa Kobala ter z žlahtnima komedijantoma Pio Zemljič in Andrejem Murencem v partnerski soigri z ansamblom SLG), je mogoče iz povprečnih ocen občinstva ugotoviti, da je razmeroma visoko povprečje odzivnosti nad 4,4 (od 5 možnih točk) doseglo kar sedem od osmih komedijskih tekmovalnih uprizoritev.

Tudi po naši presoji so se vse predstavljene uprizoritve, naj je šlo za ustvarjalno oživljanje literarne klasike (Lopa de Vege, Alda Nicolaja, Georgea Orwella ali Eduarda de Filip­pa) ali povsem sodobnih odrskih pisav (Kena Ludwiga, Enrica Luttmanna ali Bjarnija Haukurja Thorssona ter edine domače glasbenokomedijske novitete Lada Bizovičarja in Jureta Karasa), ob učinkoviti uporabi odrskih izrazil živega, glasbenega ali lutkovnega gledališča odzivno, duhovito in medijsko prebojno dotaknile univerzalnih in aktualnih vprašanj posameznika, družbe in umetnosti.

V sočasnih »vstajniških« okoliščinah vse bolj javnega izražanja družbenega nezadovoljstva bi med komedijami pričakovali tudi kak primer drznejše, ostrejše in subverzivnejše družbene satire, ki pa se morda ta čas rajši vključuje v resnobnejše in vsaj na videz bolj zavezujoče kontekste tako imenovanega političnega, dramskega in postdramskega teatra.