Tiskane izdaje
Trije tedni, ki so bili v SLG Celje že šestindvajseto leto rezervirani za smeh, so prinesli nova žlahtna komedijanta, režiserja in komedijo.
Ta ostaja pomemben in raznolik žanr slovenskih gledališč, ki so letos na Dneve komedije prijavila manj predstav kot prejšnja leta. Toda izbor je občinstvo, predstave si je ogledalo skoraj 2300 ljudi, po ocenah sodeč navdušil.
Letos smo na festivalu od osmih tekmovalnih predstav gledali kar tri krstne uprizoritve slovenskih komedijskih predlog in štiri prve slovenske uprizoritve tujih sodobnih komedij.
Med slednjimi sta tudi obe zmagovalni predstavi, Pasji dnevnik – Cucki Mestnega gledališča Ptuj, ki je najbolj navdušila občinstvo, in predstava Peter Kušter SNG Nova Gorica, ki je postala žlahtna komedija po izboru žirije, ki so jo sestavljali dramaturginja Nika Leskovšek, režiser Jernej Kobal in direktor Pokrajinskega muzeja Celje Stane Rozman.
Upravnica in umetniška vodja SLG Celje Tina Kosi je poudarila, da komedija ostaja priljubljena v slovenskih gledališčih. »Gre za eno najbolj priljubljenih gledaliških zvrsti. Zanimivo je, da so bile letos vse predstave prodane zelo enakomerno. Bilo je veliko slovenskih novitet, kar kaže na čedalje večjo priljubljenost domače dramatike. Visoke ocene občinstva kažejo na zadovoljstvo publike.«
V SLG Celje se že pripravljajo na festival prihodnje leto. Do konca septembra je odprt razpis za žlahtno komedijsko pero, ki ga podelijo vsako drugo leto. S tem skušajo tudi spodbujati nastanek nove slovenske komedije, je povedala Tina Kosi. »Na prejšnjem natečaju smo imeli srečo, uprizorili smo kar dve prispeli komediji, Vorkšop na Moljera Matjaža Zupančiča in Nostalgično komedijo Vinka Möderndorferja. Obe smo tudi veliko igrali.«
Prepričljiva »najslabša
To je prva komična vloga Nataše Matjašec Rošker. Dejala je, da je bila iskreno presenečena in zelo vesela, ko je dobila nagrado. Florence jo je očarala, četudi je bila mnogim v posmeh. »Danes je težko srečati takega človeka. Takega popolnega navdušenca, idealista, pozitivista. Nekoga, ki je tako navdušen nad življenjem, nad vsem, kar mu pride naproti.
To je velika kvaliteta trenutka te predstave. Da se igra v času, ki je temen, zamorjen, ciničen, sarkastičen, sumničav. Florence je čista. Vsaj mi smo jo tako postavili z režiserjem Krešimirjem Dolenčićem, da je ta sladko-grenka prisotnost. Ta bivanjska radost, ki pa je tudi v življenju deležna posmeha. Lik pianista, ki pride v ta njen svet kot neki predstavnik zunanjega sveta, se naleze te sreče.«
Fušanje se je zgodilo samo od sebe, je povedala. »Super je, ker smo v hiši troglavi zmaj, se pravi drama, opera in balet. Ljudje iz opere so mi stali ob strani in delali z mano v nižjih legah. Ko smo to prenesli v višje lege, moram reči, da se je fušanje zgodilo kar samo od sebe. Bila sem pred mojemu glasbenemu razponu nedosegljivo lestvico. Napor pri doseganju prave višine je zelo resničen, iskren in avtentičen, ni bilo treba kaj dosti dodati (smeh).«
Optimistična predstava nikogar ne pusti ravnodušnega. Nataša Matjašec Rošker je povedala, da je radost zagotovo nalezljiva. »Včasih prideš na predstavo utrujen, po njej pa smo vsi veseli. Florence dela (smeh).«
Za mnoge najljubši Butnskalec
Dario Varga je navdušil v vlogi Valentinčiča v predstavi Butnskala Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča. Žirija je zapisala, da Varga »prevzame gledalca z izgrajeno podobo človeške dostopnosti«. Varga je za mnoge najljubšega Butnskalca dojel kot predvsem iskrenega.
»Valentinčič je človek, ki se je hotel najti v tej združbi, nakar je videl, da je zabredel, in to zelo. Ker je bil pošten, iskren v tem. On je res iskal resnico. Znotraj tega se je zrušil. Ker je zares čutil. Čas ga je povozil. Zelo me spominja na današnjega človeka, ki verjame v nekaj in zgori znotraj tega svojega žara, da bi nekaj spremenil. Danes profitirajo bolj ljudje, ki ne mislijo čisto resno in z dušo.«
Koprodukcijo Varga pozdravlja. »Vesel sem koprodukcije. Zelo smo se zabavali, ko smo delali predstavo, ko jo igramo, občinstvo je navdušeno. Osvežitev je sodelovati s kolegi iz drugega gledališča. Me pa vedno bolj zanima proces pri nastajanju predstave. Veliko raje vadim, kot igram. Ko vadimo, raziskujemo in se nam dogajajo stvari.« Nagrado je sprejel z veseljem. »Vsaka nagrada, vsako priznanje, vsak aplavz ... od tega živimo. Naše delo je poplačano, ko ljudje uživajo.«
Domiselne intervencije
Igorja Vuka Torbice ni bilo na podelitev nagrad, ker ima predstave v Beogradu. O delu z njim je upravnica SLG Celje Tina Kosi povedala, da so ga izbrale z dramaturginjo in umetniško vodjo PG Kranj Marinko Poštrak ter direktorico PG Kranj Mirjam Drnovšček, ko je odpovedal Aleksandar Popovski. Izbor je bil dober. »Delo z novim režiserjem je vedno zanimiva izkušnja. Igor Vuk Torbica je zelo nadarjen režiser, med ansambloma je bila dobra kemija, zato bomo že v prihodnji sezoni ponovno sodelovali.«
Gledališka poslastica
»Zasedbo The Tiger Lillies spremljam že petnajst let. To sem gledala v izvirniku na edinburškem festivalu. In petnajst let pozneje smo že lahko naredili nekaj z odmikom, po njihovi inspiraciji in z glasbo, ki so jo ustvarili. Žanr glasbenih predstav se precej razvija.
Ta je posebna zaradi črnega humorja, sarkazma, svojevrstne krutosti, ki pride iz angleškega humorja in miljeja, kar je očitno sveže, po drugi strani pa nam je precej blizu. Sprva smo se bali, da bo predstava bolj za gledališke sladokusce, odzivi pa so fantastični tudi pri starejšem občinstvu, zdaj preizkušamo še srednješolsko in mlajše občinstvo. In se zabavajo.«
