Tiskane izdaje
Ko je Gledališče Kirov v tedanjem Leningradu (sedanjem Sankt Peterburgu) naročilo Sergeju Prokofjevu (1891−1953), naj napiše glasbo za balet na temo Romea in Julije, je bil skladatelj že dlje časa v tujini, saj je zapustil Rusijo leta 1914 in nadaljeval kariero kot skladatelj in virtuozni pianist v zahodni Evropi in Združenih državah Amerike.
Eden največjih skladateljev 20. stoletja je svojo prvo skladbo napisal že v šestem letu starosti, sledili so številne simfonije, koncerti za klavir, violino in violončelo, klavirske sonate, kantata, oratorij, filmska in scenska glasba, vokalne skladbe in skladbe za različne inštrumente. Pomemben del njegovega opusa so opere ter posebej za balet napisana dela, pogosto so tudi druge njegove skladbe uporabljali za baletne postavitve. Prokofjev se je začel ukvarjati z glasbo za balete na pobudo umetniškega vodje Ruskega baleta Djagileva in je do njegove smrti leta 1929 napisal štiri glasbe za balet. Z naročilom Gledališča Kirov leta 1934 je imel manj sreče.
Dve zavrnitvi
Prokofjev se je lotil dela, a je vodstvo Gledališča Kirov podvomilo o projektu in ga leta 1935 opustilo. Prokofjev se je zato obrnil na moskovski Bolšoj teater, vendar so že na predstavitvi glasbe, ki jo je skladatelj sam igral na klavir, sklenili, da je za ples nemogoča. Tudi srečni konec (v nasprotju s Shakespearovo tragedijo) jim ni bil všeč. Zloglasni režimski časnik Pravda je ostro kritiziral Šostakoviča, da je »degeneriran modernist«, zato je bila gledališka in glasbena skupnost pazljiva tudi do Prokofjeva. Kljub podpori nekaterih balet ni prišel na oder. Dirigent Jurij Fajer se je s Prokofjevom kar nekajkrat sestal že med pisanjem glasbe in ga močno nagovarjal, naj uporabi originalen konec dela. Prvi uprizoritvi baleta v Bolšoj teatru je Fajer dirigiral šele nekaj let kasneje.
Po dveh zavrnitvah, naročnika Gledališča Kirov in Bolšoj teatra, je Prokofjev predelal glasbo v dve orkestralni suiti, ki sta bili premierno izvedeni v letih 1936 in 1937. Balet je doživel praizvedbo šele štiri leta po naročilu in povsem drugje, leta 1938 v Brnu na Češkoslovaškem v koreografiji Iva Váňe Psote. Po uspehu praizvedbe v tujini se je nato šele Gledališče Kirov odločilo za uprizoritev baleta, ki so ga pred leti pravzaprav sami naročili. Premiera je bila leta 1940 v koreografiji Leonida Lavrovskega, ta izvorna postavitev pa bo tudi v tokratni, gostujoči predstavi na Ljubljana Festivalu gostovala na odru Cankarjevega doma.
Vendar svetovnega preboja takrat še ni bilo. Šele s koreografijo Johna Cranka za Stuttgartski balet leta 1962 je balet Romeo in Julija doživel svetovno slavo. Zatem so nastale številne slovite postavitve: leta 1965 je svojo vizijo uprizoril koreograf Kenneth MacMillan za Kraljevi balet v Covent Gardnu, leta 1977 je ustvaril novo različico Rudolf Nurejev, vidnejše koreografije Romea in Julije so kasneje postavili še John Neumeier, Youri Vámos, Angelin Preljocaj, Jean-Christophe Maillot in Krzysztof Pastor.
Popularni baletni trend
A vrnimo se v Gledališče Kirov, ki je pravzaprav iniciiralo balet Romeo in Julija in ga naročilo, nato zavrnilo in po uspešni praizvedbi v tujini izvedlo šest let kasneje, leta 1940 v koreografiji Leonida Lavrovskega (1905–1967). Balet je doživel precejšen uspeh, koreograf Lavrovski pa je bil za nagrado iz leningrajskega Kirova povabljen v moskovski Bolšoj za umetniškega vodjo baleta. Tam je leta 1946 ponovno postavil na oder Romea in Julijo in za svoje delo prejel Stalinovo nagrado.
Njegova prva izvedba Romea in Julije leta 1940 v Gledališču Kirov velja za enega najboljših primerov žanra »dramskega baleta«, ki je bil takrat v sovjetskem gledališču zelo popularen baletni trend, in je izrazito dramska in realistična. Ravno zaradi realizma so koreografije Lavrovskega kasneje v zgodnjih šestdesetih močno kritizirali, kot tudi njegov neposluh za mlajšo generacijo. Leta 1964 so ga zamenjali z mlajšim Jurijem Grigorovičem.
Letos je 110. obletnica rojstva Lavrovskega in Marijino gledališče je ponovno postavilo na oder originalno koreografijo iz leta 1940, ki je nastala v Gledališču Kirov, na programu jo imajo junija in julija, z njo pa gostujejo tudi v Ljubljani.
Od Kirova
Nasproti Velikega kamenega gledališča je bila še ena stavba, tako imenovano Gledališče Circus, v prostorih katere so tudi izvajali nekatere opere in balete. Tudi to stavbo je leta 1859 uničil požar, na njenem mestu pa so zgradili novo Marijino gledališče v čast carice Marije Aleksandrovne, žene Aleksandra II. Prva sezona v novi stavbi Marijinega gledališča je bila leta 1860.
Leta 1886 je postala matična hiša, ki je bila v stavbi Velikega kamenega gledališča, nevarna, zato so baletne in operne predstave v celoti preselili v Marijino gledališče, kjer so ostale do danes. Veliko kameno gledališče so porušili in na njegovem mestu zgradili konservatorij.
Zlata leta
Ko je leta 1863 v Marijino gledališče za glavnega dirigenta in umetniškega vodjo prišel Eduard Nápravnik, se je začelo zlato obdobje za gledališče. Pod njegovim umetniškim vodstvom so takrat izvedli vse najpomembnejše ruske opere Musorgskega, Rimskega - Korsakova, Borodina, Čajkovskega, na začetku 20. stoletja pa tudi Wagnerja in Straussa.
Balet je leta 1869 kot dolgoletni umetniški vodja prevzel sloviti francoski koreograf Marius Petipa in ustvaril znane balete, kot so Labodje jezero, Bajadera in Trnuljčica. V njem so se rojevale baletne zvezde, kot so Mihail Fokin, Ana Pavlova in Rudolf Nurejev.
Leta 1917 je Marijino gledališče v času Sovjetske zveze z dekretom postalo last države. Leta 1935 so ga preimenovali v Gledališče Kirov in ohranili na še vedno zelo kakovostnem nivoju (takratna dirigenta Jevgenij Mravinski in Jurij Temirkanov). Izvajali so tako klasične kot sodobne opere (Prokofjev, Berg, Richard Strauss).
Leta 1988 je umetniško vodstvo orkestra in celotnega gledališča prevzel Valerij Gergijev, ki je tam služboval kot dirigent že od leta 1978. Leta 1996 je gledališču povrnil izvorno ime Marijino gledališče, razširil repertoar predvsem z deli najvidnejših ruskih opernih ustvarjalcev (Nikolaj Rimski-Korsakov, Sergej Prokofjev), obenem pa začel sistematično izvajati glasbene drame Richarda Wagnerja. Slišali smo jih tudi v Ljubljani.
