Dramska žival Gregor Strniša

Nocojšnja uprizoritev Strniševih Ljudožercev v režiji Ivice Buljana na odru mariborske Drame je šele četrta postavitev tega nenavadnega in še danes izrazito sodobnega dela v slovenskih poklicnih gledališčih.

Objavljeno
12. maj 2017 14.17
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Slovenska dramatika ne pozna­ tako obešenjaško ­okrutne ­podobe zla, nasilja, ljubezni,­ veselja in smrti, kot jo je v ­Ljudožercih (1972) izpisal Gregor­ Strniša. Ta v vsakem pogledu prekomerna strnišev­ska moraliteta, ki jo je dramatik podnaslovil Mrtvaški ples, s silovito imaginacijo grotesknega pobijanja in ubujevskega žretja­ ustvari podobo kozmosa, ki ga poganja zakon nad zakoni – zakon močnejšega.

Strniševa verzna drama v treh dejanjih je sicer postavljena v konkretni čas finala druge svetovne vojne. Vsaj tako nakazujejo nekateri liki. A ta konkretnost ni bistvena – neskončni teater ubijanja in umiranja se odvija v katerikoli vojni. Tudi zato drama nima identificiranega kraja dogajanja. No, na simbolni ravni je to napol porušena cerkev Svetega križa, v katero njen edini preostali prebivalec, sivolasi Prior, iz usmiljenja sprejme begunce, o katerih se pokaže, da so brutalna družinska morilska kanibalska tolpa. Za prodajo v kripti predelujejo človeško meso, kmalu pa v cerkvi odprejo tudi gostilno. Matere nevede jedo svoje otroke, sestre brate, ljubimci ljubice ... Sakralni in simbolni prostor križarskega reda doživi pošastno desakralizacijo, postane nekakšno svetu vzporedno podzemlje, pekel, v katerem je glavna taktika preživetja sla po (človeškem) mesu in mesena sla.

 

 

Večplastno besedilo

Ljudožerci so tako jezikovno, vsebinsko kot žanrsko izrazito večplastno, nikakor ne enostavno in še manj enoznačno besedilo. Iz komične tragičnosti se spreminja v poetično grotesknost, iz realnega skače v irealno, iz vulgarnega v filozofično, iz obešenjaškega v lirično, iz grozljivega v smešno in tako naprej. Strniševi verzi so enkrat kot haikuji, drugič kot prigodnice, tretjič kot igra asociacij ... Njihov namen ni toliko gradba zgodbe kot ustvarjanje vzdušja. Ob tem ni nenavadno, da Strniša v besedilo ves čas vpeljuje prispodobe in primerjave z vesoljem, zvezdami in celo črnimi luknjami, področjem, ki ga je fasciniralo vse življenje in ga je vpletel tako v svojo poezijo, dramatiko kot v besedila za popevke. Denimo: Zvezde so proste. / Na nebu so zvezde. / V črni kleti so ujete: / vesolje je največja klet.

 

 

Osrednja tema Ljudožercev je lakota, dobesedna in metaforična. Drugo dejanje se tako konča s skorajda ontološkim filozofskim disputom: Vse kar je, zmerom jé. Tudi ljudje jedo ljudi. Svetu vlada zakon lakote. Žre svetovje. Vesoljstvo žre. Žremo mi. Žro najmanjši drobci snovi. Sebe jé, kdor nima drugega. Zvezde so samomorilci. Sebe jedo v veliki praznini. Počasi se ubijajo, a zmeraj svetleje svetijo ... Skratka, vse, kar obstaja, jé. Jé, da je. A ta neprestana lakota ni le lakota lačnega, ampak lakota po »boljšem« življenju, po imeti vedno več, čeprav na račun drugega.

In prav vzpostavitev potrošniške nenasitnosti, neprestane želje po še in več, kot enega temeljnih problemov prihodnosti človeštva je gotovo ena velikih anticipirajočih, vizionarskih tem tega Strniševega teksta. Glede na čas njegovega nastanka, obdobje svinčenega socializma, so bili Ljudožerci tudi v tem smislu izrazito avantgardni. Danes pa so zato izjemno sodobni.

 

 

Korunovi Ljudožerci

Zato obenem je in ni presenetljivo, da so bili na profesionalnih odrih prvič uprizorjeni šele pet let po objavi, leta 1977, in sicer na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. A tej uprizoritvi sta do danes sledili samo še dve, leta 1987 v novogoriškem gledališču in leta 2002 v ljubljanski Drami. Edini, ki se je v instituciji profesionalnega gledališča upal spopasti z njimi, je bil Mile Korun, režiser vseh treh ­uprizoritev.

 

 

Tokratne se loteva Ivica Buljan, hrvaški režiser, ki je s številnimi režijami v zadnjih dveh desetletjih močno zaznamoval sodobno slovensko gledališče. Dramaturginja predstave je umetniška direktorica mariborske Drame Diana Koloini. Z Buljanom sta skupaj ustvarila že več predstav, med njimi z veliko nagrado Borštnikovega srečanja nagrajeno Macbeth po Shakespearu Heinerja Müllerja. Če se Buljan z Ljudožerci srečuje prvič, pa je gotovo zanimivo, da je Diana Koloini kot dramaturginja sodelovala že pri Korunovi novogoriški uprizoritvi pred tridesetimi leti.

 

 

Ivica Buljan, režiser

Z Gregorjem Strnišo se kot režiser­ srečujete prvič. Kakšno je bilo srečanje z enim sicer kanoniziranih, a širše bolj kot ne malo znanim slovenskim avtorjem?

Strniša kot vsi veliki pisatelji v svojih delih oživlja druge pisatelje, romane, drame, neskončen niz besedil na metaforičen, obrnjen način. Prav zaradi tega literarnega labirinta sem se lahko izgubil v veselem in občudujočem branju. Strniša je dramska zver v nedrjih slovenske dramatike: pri nikomer drugem ne vidim take strasti, da bi se za vsako ceno spojil s sržjo slovenstva, da bi zgrabil črno snov, iz katere je zgrajeno tukajšnje vsakodnevno življenje, in to prek toposov družine, alkoholikov, morilcev, fanatičnih vernikov, gostilničarjev, prevarantov, ljubimcev, nimfomank, adolescentov in svečenikov. Ne glede na to, da njegove drame primerjajo s srednjeveškimi cerkvenimi uprizoritvami, vidim Strniševo delo kot temeljno ateistično. Donkihotsko se norčuje in posmehuje univerzalnim vrednotam. Kot Peter Weiss ali Heiner Müller je ozaveščen avtor, čigar didaskalije imajo močno teoretično podlago.

V čem vidite aktualnost ­Ljudožercev?

Ni nepomemben podatek, da so Ljudožerci izšli leto dni za Kubrickovim distopičnim 
kriminalističnim filmom Peklenska pomaranča. Liki iz Ljudožercev so enako enigmatični in ekstravagantni, v tej vrtoglavici pa izstopa lik mesarja Petra Pajota, ki ga je Strniša v predgovoru označil za človeka nove potrošniške dobe. Prav tako kot Pasolini je tudi Strniša videl novo obliko fašizma v potrošniški družbi, ki bo popolnoma izničila humanistično substanco civilizacije.

Če naštejemo teme drame - množični uboji, finančne malverzacije, vključenost Cerkve v politiko, podredljivost običajne družine vsem avtoritetam, perverznost, prostitucija, nagnjenost tako imenovanega malega človeka k nacizmu, homoseksualni prizori, incest ... -, se nam bo zazdelo, da gre za sodobno besedilo na sledi Sarah Kane. Vsi ti mračni, temni motivi so pri Strniši izpisani s superiornim jezikom, polnim humorja in močnim uprizoritvenim temeljem. Občutek imam, da sem raziskujoč z ekipo prišel na sled nečemu izjemno sodobnemu in izzivalnemu.

Čemu bi pripisali dejstvo, da bodo z vašo uprizoritvijo Ljudožerci od nastanka leta 1972 šele četrtič uprizorjeni na slovenskih profesionalnih odrih, te pa je režiral isti režiser?

Za ilustracijo bom ukradel prispodobo iz Bolañovega romana 2666, v katerem se profesor filozofije Amalfitano čudi lekarnarju, ki ima tako rafiniran okus, da mu je ljubša Kafkova Preobrazba kot Proces, ljubši Melvillov Bartleby kot Moby Dick, ljubša Flaubertova Vzgoja srca kot Bouvard in Pécuchet. Živimo v tako aseptičnem svetu, da tudi kultivirani farmacevti nočejo tvegati z nedokončanimi in zvitimi deli, ki odpirajo poti v neznano.

Lažje je pri velikih mojstrih izbrati stilno dovršena dela. Nacio­nalna kultura si želi doživljati svoje barde kot popolnosti in noče vedeti preveč o njihovih bojih in padcih. Na velikih, divjih tekstih, kakršen je tudi Ljudožerci, je čutiti kri, znoj in smrtne rane piscev, to pa plaši in ustrahuje.

 

 

Diana koloini, dramaturginja

Tokratna uprizoritev Ljudožercev je šele četrta na profesionalnih odrskih deskah pri nas. Čemu pripisujete to dejstvo?

Tudi sama mislim, da so Ljudožerci velika drama, ki bi si zaslužila pomembnejše mesto v slovenskem gledališču in pogostejše uprizarjanje. Pravzaprav je nenavadno, da se je doslej z njo ukvarjal samo Mile Korun, ki jo je režiral trikrat - in vsakič po­vsem drugače. Razlog, da niso bili uprizorjeni večkrat, je verjetno radikalnost drame in drastičnost motiva kanibalizma, ki ga uprizarja. Pa tudi kompleksnost besedila in njegova uprizoritvena zahtevnost. Uprizarjati Ljudožerceje velik in zahteven ustvarjalni in pravzaprav tudi produkcijski podvig.

Vse tri dosedanje uprizoritve je režiral Mile Korun. Pri eni od njih, leta 1987 v novogoriškem gledališču, ste kot dramaturginja sodelovali tudi sami. Kako ste takrat videli Ljudožerce in kako jih danes?

Res sem bila zraven, a težko bi rekla, da sem bila dramaturginja Mileta Koruna, saj sem bila takrat popolna začetnica in velikemu mojstru nisem mogla biti prava sogovornica, prej sem se učila od njega in se veliko tudi naučila. Korun je v tisti uprizoritvi odkrival predvsem teatralnost te poetične drame, in to na vseh ravneh, od odrske živosti Strniševega poetičnega jezika, prek gledaliških potencialov likov, odnosov in prizorov, do ritma in strukture celote.

Še vedno nas preseneča, kako avtentično gledališki je ta tekst. Na prvi pogled se morda zdi, da je Strniša predvsem pesnik, ki je pisal tudi za gledališče, ob uprizarjanju pa se kaže, da pesni in oblikuje snov kot avtentično gledališki avtor. Korun je uprizoritev, o kateri tudi danes mislim, da je bila sijajna, izoblikoval bolj kot gledališko poemo, ki je ustvarila izrazito in sugestivno notranjo resničnost, manj pa se je usmerjala na zunanjo konkretno stvarnost.

Ko sem tokrat pomislila, da bi ponovno uprizorili Ljudožerce, me je k temu pognala predvsem brutalna dikcija s strašljivimi argumenti in motivi, ki so se v zadnjem času uveljavili v slovenskem prostoru, najizraziteje ob begunski krizi, ob družinskem zakoniku, pa še dosti je tega. Strniševa igra seveda ne govori o zdajšnjih razmerah, še manj o politični situaciji, kot ne govori o razmerah v času druge svetovne vojne, v katero je postavljeno dogajanje. 

Bestialnost, ki jo uprizarja z motivom kanibalizma in jo njeni protagonisti udejanjajo kot nekaj, kar je v boju za preživetje in dobrobit družine in samih sebe po­vsem sprejemljivo, celo normalno, razumem prej kot metaforo za potencialno stanje duha v teh krajih, ki se v tem času nevarno bliža aktualizaciji. Vendar pa ta ost, ki morda zveni moralistično, nikakor ni temelj ali vodilo naše uprizoritve, kvečjemu razlog za prepričanje, da besedilo danes deluje živo. Drama je vse prej kot moralistična in ponuja razkošje uprizoritvenih možnosti.

V tokratni uprizoritvi, zelo drugačni od Korunovih, smo se intenzivno ukvarjali s konkretnostjo, telesnostjo, tudi mesenostjo, in erotičnostjo dogajanja, izpisanega v poetičnem jeziku. Zavračali smo neposredno stavo na njegovo poetičnost in iskali žanrske podlage oseb, situacij in prizorov, pa njihovo raznovrstnost. Zavračali smo tudi neposredno teatralnost in jo pretvarjali v potencial za drugačne uprizoritvene načine. Ivica je vztrajal pri filmski kvaliteti dogajanja in iskal inspiracijo za oblikovanje v različnih filmskih žanrih. Uprizoritev je pravzaprav zelo razgibana in celo živopisna, pogosto komična, kolikor je tudi kruta.

Z Buljanom ste kot dramaturginja­ že večkrat sodelovali. Kaj vaju v odnosu do gledališča najbolj povezuje?

Ivica je vselej na sledi novim uprizoritvenim postopkom, bolj kot iz tradicionalnega gledališča črpa iz drugih umetnosti, posebej filma, pa tudi filozofije, politične misli ..., njegovo privilegirano zanimanje velja avantgardam in najnovejšim umetniškim načinom. Tako se je izoblikoval v režiserja, ki eminentno pripada postdramskemu gledališču. A pri tem se vztrajno in intenzivno ukvarja z literaturo, še posebej dramsko. Ne da bi se odpovedal svojim izvirnim ustvarjalnim postopkom, se je pripravljen soočiti z dramskim besedilom in ga vzeti zares v njegovi kompleksnosti in celovitosti. 
Pri tem vselej misli tako na njegovo avtentično vrednost kot na to, kako in zakaj je živo in relevantno danes. Tudi sama mislim, da gledališče mora iskati nove načine, če naj ostane živo, zanimivo in relevantno, ob legitimnosti in potrebnosti drugačnih virov in predlog pa se dramski literaturi vendar ne more odpovedati, zato ne, ker je preveč bogata in dragocena za nas.