Tiskane izdaje
Slovenci nismo vedno zamudniki. Mozartova opera Čarobna piščal je bila v Ljubljani prvič uprizorjena že leta 1797, torej še preden so jo lahko videli v Parizu in Londonu. Nekoliko manj privilegirani so bili Mariborčani, saj je bila v tukajšnji operi uprizorjena le enkrat, nocoj pa bo premiera druge uprizoritve.
Richard Wagner je delo označil kot »božanski misterij«, kot »kvintesenco vseh najplemenitejših cvetov umetnosti, ki so tu združeni v edinstven cvet«, dirigent Bruno Walter pa je med drugim zapisal, da so »slovesnost uverture, groteskno-komična neugnanost Monostatosove arije, veliki entuziazem Taminovega monologa o Paminini sliki, bliskajoči se ornamenti Kraljice noči, velika človekoljubnost Sarastra v ariji v E-duru ter mistični poziv svečenikov Izide in Ozirisa nove inspiracije Mozartovega genija in nove barve njegove palete«.
Tudi Mozartov biograf Alfred Einstein je v operi videl le dobro premišljene konstitutivne glasbene teksture z organsko razvrstitvijo tonalitet, skladatelju je uspelo genialno nevtralizirati razlike med opero serio in buffo, med pravljico in misterijem, med ljudskim tonom in razsvetljenim etosom.
Dr. Manica Špendal poudarja, da je Čarobna piščal, opera z govorjenimi dialogi v dveh dejanjih, nedvomno ena največjih Mozartovih mojstrovin. Skladatelj jo je napisal v zadnjem letu življenja na nemški libreto prijatelja pevca, igralca in gledališkega upravitelja Emanuela Schikanedra, zaradi kompleksne vsebine, ezoterike in bogate simbolike, ki spremlja človeka od začetka obstoja, predvsem pa se po duhovnem predznaku uvršča med izrazno najmočnejše glasbenogledališke stvaritve iz dobe razsvetljenstva.
Skladanje iz dolgočasja
Večno aktualne teme, zajete v simbolni boj med dobrim in zlom, med svetlobo in temo ali – v sodobnem kontekstu psihoanalize – med jazom in nezavednim, je Mozart mojstrsko zajel v podobo plemenitega slehernika, princa Tamina, ki je razpet med skušnjavami zla v poosebitvi Kraljice noči in razsvetljeno »božansko« vladavino Sarastra.
Glasbena svežina tekočih melodičnih linij, prepletenost humorja z resnejšo tematiko in jasnost gledališke inscenacije so do danes prepoznavne kvalitete Mozartovega ustvarjalnega genija, ki nas po mnenju Špendalove spodbuja k razmišljanju o naši identiteti, najglobljih motivih in različnih dimenzijah naše človeškosti.
Mozart je svojo zadnjo opero pisal poleti leta 1791, kot je omenil v pismih ženi Constanzi, deloma »brez veselja«, nekaj arij je komponiral celo »iz dolgočasja«, to danes izredno popularno opero je končal v samo štirinajstih dneh.
V prvi verziji je do prvega finala uglasbil dramatizirano pravljico Lulu ali Čarobna piščal Christopha Martina Wielanda, nato je predlagal Schikanedru, da bi nekoliko spremenila in predelala besedilo z vključitvijo prostozidarske tematike, hudobni čarovnik je postal modri svečenik sončnega templja, iz dobre vile pa je nastala predstavnica mračnih sil. Kar zadeva glasbo, se je oprl na Gluckovo slogovno izražanje, ga povezal s prvinami spevoigre in s tem ustvaril tip nemške klasične opere.
Politični kontekst
Nekateri so glavne like v operi poistovetili s tedaj pomembnimi političnimi osebnostmi. V Kraljici noči so videli cesarico Marijo Terezijo, Tamino naj bi bil cesar Jožef II., Sarastro vodja dunajske prostozidarske lože Ignaz von Born, Monostatos pa »spaček« katoliškega klera. Čarobna piščal v začetku ni doživela velikega uspeha, premiera na Dunaju je doživela precej mlačen odziv, nič bolje ni bilo na reprizi, na kateri je dirigiral Mozart sam.
Vendar je zanimanje skokoma naraščalo, v naslednjih sto letih je bilo v tedanji prestolnici Avstro-Ogrske uprizoritev več kot tisoč, tudi danes ostaja med najpogosteje izvajanimi Mozartovimi operami, bila pa je tudi predloga za številne druge umetniške zvrsti, od literarnih in plesnih do gledaliških in filmskih projektov.
