Družbenokritično? Kdaj, če ne zdaj

»Primata nad presežnim si ne more lastiti nacionalna gledališka infrastruktura, prav tako je produkcija sorazmerno­ enakomerno razpršena po celotni­ gledališki mreži,« je o pretekli sezoni ugotovila Petra­ ­Vidali, selektorica Festivala­ Borštnikovo­ srečanje (FBS), ki se je začel sinoči z baletno predstavo Peer Gynt.

Po njenih besedah nekatere gledališke hiše funkcionirajo po varni shemi, za vsak okus nekaj, in so ob prevladi večinoma nekakovostnih uprizoritev stavile na prav tako varne, najbolj nagrajevane režijske poetike. Druga gledališča, brez strmih kakovostnih padcev in s stabilnejšimi izbirami, so imela manj presežkov, tretjim se je sveža, namerno tvegana repertoarna politika tokrat obrestovala.

Peter Hall pravi, da je gledališče še zadnji in hkrati najpomembnejši­ prostor za relevantno in učinkovito­ družbeno kritiko. Glede na značaj večine slovenske produkcije se zdi to zelo točno.

V pretekli gledališki sezoni je bila družbenokritična dimenzija brez dvoma izpostavljena, in to večinoma na relevantne uprizoritvene načine. Ampak kdaj, če ne zdaj. Seveda je bila bolj opažena pri avtorskih projektih, ki so ad hoc, eksplicitno oziroma dobesedno nagovarjali tukaj in zdaj – v naši na orožju zgrajeni republiki ali v našem kraljestvu ubujev na politični, medijski, gledališki sceni. Tudi izbire klasičnih dramskih ali literarnih predlog so bile zgovorne, od pretresljive študije poraza mislečega individuuma v Gladu do srhljive študije nikoli premaganega fašizma v uprizoritvi Pred upokojitvijo.

Nedvomno so to večinoma tehtni premisleki, vendar se ustvarja vtis skoraj mazohističnega užitka pri stopnjevanju občutka katastrofičnosti, razkroja in brezizhodnosti.

Mazohističnega užitka ne zaznavam, najbrž zato, ker se mi zdijo občutki katastrofičnosti in razkroja razumljivi. Gotovo je pereča problematika kdaj uprizorjena precej pavšalno, ampak takšnih uprizoritev nisem uvrstila v program festivala. Precej sprevrženega užitka, če temu lahko tako rečem, velikokrat vidim v odmevih v javnosti.

Gledališču ne zmanjka medijskega prostora, kadar je mogoče ustvariti prenapihnjene zgodbe in škandale, kadar je mogoče zvesti kompleksnost uprizoritev na poenostavljena sporočila. To so v glavnem dobre reklame za konkreten projekt – tudi kadar hočejo pravzaprav biti antireklame –, nisem pa prepričana, da s tem ne delajo slabe usluge celotnemu gledališkemu prostoru.

Izpostavljena je tudi nujnost prevrata, vendar se zdi, da gre za dva svetova, ki sta si povsem vsaksebi – na eni strani je angažirana umetniška scena in na drugi povsem apatična javnost.

Se lahko strinjam, da je gledališče bolj angažirano kot družba. Ampak ali naj teater zato, ker ne more mobilizirati občinstva, zapre vrata?­ Zgovoren je naslov še svežega projekta kolektiva Beton Ltd. – Ich kann nicht anders, torej ne morem drugače. Res, če danes to rečeš z odra, nisi Martin Luther, ampak prilagajati se domnevnemu konformizmu občinstva ali v njegovem imenu celo problematizirati uprizoritve kot neprimerne, razdiralne in eksperimentalne, se mi zdi nevarno početje. Ob vseh drugih problematičnih vidikih lahko gledališča hitro postanejo muzeji.

V določenih elementih tudi so. Skoraj vse predstave v tekmovalnem programu temeljijo na preverjenih starejših tekstih, četudi so to pogosto neprepoznavne priredbe. Režiserji postajajo tudi avtonomni avtorji, pisci izvirnih del se zdijo že skoraj nepotrebni, kar verjetno ni ravno obetavno za prihodnost slovenske ­dramatike.

Res je bilo v pretekli sezoni in je tudi v tekmovalnem in spremljevalnem programu festivala precej avtorskih projektov in avtorskih projektov, zasnovanih po motivih tega ali onega dramskega dela. Čeprav se zdi, da gredo zelo daleč od originala, ga z iskanjem spremenljivk v našem času utrjujejo. Nisem prepričana, da prav avtorski projekti jemljejo prostor sodobni slovenski dramatiki. Morda festivalski izbor – predvsem zaradi ne vedno optimalnega razmerja med uprizoritveno predlogo in uprizoritvijo – tudi ne predstavlja pravega prereza stanja, kar nekaj gledališč je v pretekli sezoni dobro skrbelo za sodobno slovensko ­dramatiko.

Poudarili ste, da so bile preteklo­ leto v fokusu ženske, in to tako kot protagonistke na odru, avtorice­ besedil in režiserke.

Tudi tukaj je očitno gledališče korak pred družbo. Prostor so dobile dobre, predvsem mlajše dramatičarke, njihova dela so bila uprizorjena na številnih malih in velikih odrih, enako velja za režiserke mlajše generacije. Neobičajno veliko je bilo uprizoritev z glavnimi ženskimi vlogami ali celo večinsko ženskimi zasedbami, skratka, položaj žensk je bil res predstavljen z najrazličnejših zornih kotov.

Na sceni prevladuje nekaj reži­serjev, ki so razprodani za nekaj sezon vnaprej. Verjetno ni naključje, da sta na festivalu po dve predstavi Jerneja Lorencija in Mateje Koležnik?

Res se je utrdilo prepričanje, da ne moreš zgrešiti, če povabiš kakšnega od renomiranih režiserjev. Praviloma to drži, čeprav obstajajo tudi izjeme, Lorencijev projekt Ljubezen do bližnjega v novogoriškem gledališču se ni pokazal za poseben presežek. Pri tem režiserju si je lahko gledalec že nekajkrat zastavil vprašanje, ali ni prišel s svojo avtorsko poetiko do roba, vendar vedno znova preseneti z novimi 'robnimi' rešitvami.

Mateja Koležnik je drugačen tip, ostri linijo, zapira prostor, fokusira pogled, zožuje, kjer se Lorenci širi. Če nekoliko poenostavim, bi lahko rekla, da imamo v teh izpostavljenih režijskih poetikah dober primer dionizičnega in apoliničnega principa.

Kot poudarjate, se razmerje­ med institucionalno in neinstitucionalno­ produkcijo drastično spreminja. Je to zgolj posledica pomanjkanja denarja?

Če je bilo še pred nekaj leti to razmerje 60 proti 40 v korist institucio­nalnih gledališč, je zdaj delež produkcije nevladnega sektorja padel na slabo tretjino. Ne morem najti drugega vzroka kot finančnega, posledice pa so lahko, žal, hitro tudi drugačne, saj lahko postanejo uprizoritve nekompetitivne z večinsko produkcijo.

Kot selektorica festivala imate nedvomno najboljši pregled nad profilom slovenskega gledališkega občinstva. Kdo torej hodi v gledališče?

V institucionalni mreži prevladuje abonmajski sistem, ki je dokaj stabilen. Kar zadeva druge produkcije, smo lahko zgolj v Ljubljani priča polno zasedenim dvoranam tudi na reprizah, drugod je položaj precej manj razveseljujoč. No, sicer pa drugje nevladnega profesionalnega uprizoritvenega sektorja ­skorajda ni.