Eden drug'mu ogenj dajmo!

Festival ljubiteljskih gledališč Slovenije – Čufarjevi dnevi, ki so se s podelitvijo nagrad najboljšim na odru gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah sklenili v nedeljo, skupaj z drugimi podobnimi prireditvami dokazuje, da je slovensko ljubiteljsko gledališče živo, trpežno in zagnano. Na odre in v dvorane po vsej deželi ustvarjalce in gledalce privablja predvsem s svobodo duha.

Ljubiteljsko gledališče pri nas je vse bolj živo, ljubiteljski gledališčniki delujejo na več kot petsto odrih, kakovost njihovega dela pa se očitno viša, o današnji podobi pravi Igor Teršar, direktor javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD), ki poudarja še, da se sedem odstotkov Slovencev vključuje v dejavnosti različnih kulturnih društev, prireditve, ki jih pripravijo, pa si ogleda štiri milijone gledalcev.

Kulturna in gledališka društva nadaljujejo poslanstvo, ki se je v bralnih, gledaliških in drugih podobnih društvih po Evropi začelo oblikovati že v obdobju pomladi narodov, torej sredi 19. stoletja. V Sloveniji je na začetku dvajsetega tedanje zanesenjake v kulturi pod eno streho, v društvu Vzajemnost, združil in povezal dramatik Ivan Cankar, kot pravi Teršar, so se iz tega razvila tudi druga področja (ljubiteljske) kulture in umetniškega ustvarjanja. Ta prizadevanja niso zamrla niti v času okupacije med drugo svetovno vojno, ko smo Slovenci, kot je spomnil letošnji prejemnik Linhartove plakete za življenjsko delo v ljubiteljskem gledališču Živko Beškovnik, bili eden redkih, če že ne edini evropski narod, ki je imel v odporniškem gibanju na osvobojenem ozemlju svoje narodno gledališče. Čeprav Matjaž Šmalc, pri JSKD svetovalec za gledališko dejavnost, pravi, da je bilo to gledališče namenjeno tudi dvigu morale, pa je medvojno gledališče za Beškovnika nedvoumen dokaz o pomenu in trdoživosti (ljubiteljske) kulture in gledališča, saj je »ta hrana včasih celo pomembnejša od kruha«, hkrati pa odraža svobodo duha. Po »duhovno hrano« v gledališče ljudje prihajajo še v sodobnih časih, ko so si medsebojno vse bolj odtujeni.

Trdoživ ljubiteljski duh

Gledališče je bilo v preteklosti v lokalnih okoljih prostor druženja in ustvarjanja, pa tudi prostor negovanja slovenske besede, kulture in izročila, poudarja Boris Bregant, predsednik organizacijskega odbora Čufarjevih dni. Kljub težavam so se gledališke hiše ohranile, po Bregantovem mnenju pa je to mogoče le ob trdi zakoreninjenosti ljubiteljskih gledališč v svojih okoljih. Šmalc dodaja, da so bila v manjših krajih prav društva stičišče kulture, ljubiteljskih ustvarjalcev in gledalcev.

Gledališki duh v ljubiteljskih gledališčih se prepozna tudi po tem, da ljubitelji pogosto delajo v zahtevnejših razmerah in z manj denarja kot profesionalni in komercialni gledališčniki, vendar jih to ne odvrne od sodelovanja, pojasni Beškovnik. Bregant ga dopolni s prepričanjem, da bi bili ljubiteljski gledališčniki manj uspešni, če bi imeli več denarja. Tako tudi zaradi zahtevnejših razmer za delo ohranjajo svojo ljubiteljskost, predvsem pa originalnost, meni in pristavi, da ne pozna ljubiteljskega gledališčnika, ki bi v gledališče prihajal zaradi denarja in honorarjev. Prav v tem, da ni plačila za to delo, je svojevrsten čar ustvarjanja, pravi Beškovnik in dodaja: »Prepričani smo (ali pa si samo domišljamo), da bo svet lepši, za nas in za druge.«

»Če si profesionalec na odru, je to služba, če pa si amater, si lahko precej bolj sproščen,« po 60 letih ustvarjanja na odru jeseniškega gledališča ugotavlja Tatjana Košir, ki gledališče razume tudi kot kraj za sprostitev, kjer lahko siceršnje skrbi potisne na stran in ki se ni spremenil niti v obdobju hitrega tehnološkega razvoja. Ljudje so interneta in televizije naveličani, zato še vedno radi pridejo v gledališče, ne le kot gledalci, ampak tudi kot ustvarjalci, kolegico v ansamblu dopolni igralec Ivan Berlot - Taubi s 50-letnimi gledališkimi izkušnjami, ki pravi, da je življenje v gledališču bolj pristno, hkrati omogoča inovativne načine preživljanja prostega časa. Našteto ustvarjalce vleče v zaodrje, kjer, kot pravi Beškovnik, nastaja pravo gledališko ozračje, kjer se krepijo in razvijajo vrednote, kot so zaupanje, sožitje, solidarnost, in kjer sledijo misli, ki jo je pred stoletji zapisal avtor prve slovenske gledališke uprizoritve Anton Tomaž Linhart: »Eden drug'mo ogenj dajmo.«

Slovenska ljubiteljska (gledališka) kultura se v primerjavi z drugimi evropskimi narodi uvršča med najboljše, ob bok Nizozemcem in skandinavskim narodom, po množičnosti in po kakovosti, na podlagi več raziskav s tega področja pravi Teršar. Šmalc ugotavlja, da našega ljubiteljskega gledališča danes ni več mogoče primerjati s sorodnimi na Hrvaškem ali v Srbiji, s katerimi smo še ob osamosvojitvi imeli enaka izhodišča. V Sloveniji so obdržali »servis« za ljubiteljska gledališča, kar predstavljajo festivali (Čufarjevi dnevi, Linhartovo srečanje, Novačanovi dnevi), izobraževanja in svetovanja, izdajanje publikacij, našteva Šmalc, medtem ko so te dejavnosti v drugih državah prepuščene trgu. Kljub veliki podpori gledališki dejavnosti doslej na Čufarjeve dneve najvišji predstavnik kulturne politike, minister za kulturo, še ni prišel. Morda pa pride prihodnje leto, ob 30. obletnici festivala, zdaj upajo na Jesenicah.

Kakovost vseh 28 predstav, kolikor se jih je prijavilo na razpis za sodelovanje na Čufarjevih dnevih (tudi iz zamejstva), in kakovost šesterice izbranih (Gledališče Toneta Čufarja Jesenice, Šentjakobsko gledališče Ljubljana, KUD Zarja Trnovlje Celje, KUD Fofite, Medvode, Gledališče 2B, Bohinjska Bistrica, DKD Senovo) je po besedah selektorja festivala, igralca in režiserja Marka Plantana visoka. Pri selekciji predstav za tekmovalni program je bil pred težko nalogo, saj so bile vse dobre, k čemur pomembno prispevajo profesionalni gledališčniki (igralci, režiserji), ki se vključujejo v delo ljubiteljskih gledališč, »odpirajo nianse« in zvišujejo raven produkcije. Čeprav je med prijavljenimi predstavami selektor pričakoval predvsem komedije, pa je izbiral tudi med dramami, eksperimentalnimi predstavami in dvema avtorskima besediloma. Ugotavlja, da vse več predstav gledalce nagovarja z resnimi temami.

Kot poudarja Plantan, morebitno pomanjkanje v znanju ljubiteljski gledališčniki nadomeščajo z žarom, motivacijo, s srcem, energijo, predanostjo, kreativnostjo, disciplino, vse skupaj pa vodi v rast kakovosti predstav. Pred desetimi leti so le redke predstave ljubiteljskih gledališč dosegle takšno raven, kakršno dosegajo danes, še ugotavlja Plantan.