Eduard Miler: »Gledališki prostor je treba zaščititi«

Eduard Miler je novi umetniški koordinator Slovenskega stalnega gledališča v Trstu (SSG), kjer bo skrbel za načrtovanje, vodenje in upravljanje ustanove v naslednjih treh sezonah. Izbran je bil med šestimi kandidati.

Tržaško gledališče je v zadnjem času zaznamovalo pogosto menjavanje umetniških vodij. Zadnje vodenje programa je bilo petnajst mesecev v rokah Diane Koloini, ki pa je bila le še ena od sedmih umetniških vodij, ki so se v gledališču zamenjali v zadnjih petih letih. Julija letos so vodenje hiše za naslednja tri leta zaupali Eduardu Milerju.

Družbeno angažirani umetnik je začel kariero v osemdesetih letih v nemških in avstrijskih gledališčih, bil v devetdesetih štiri leta umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, v zadnjem času pa umetniški konzultant Kraljevega gledališča Zetski dom na Cetinju ter dve leti umetniški vodja ljubljanske SNG Drame.

Oblikoval je več kot sto uprizoritev v slovenskih, hrvaških, jugoslovanskih, nemških in avstrijskih gledališčih ter bil večkrat nagrajen (nagrada Prešernovega sklada, dve Borštnikovi za režijo in tri lovorjeve vence na sarajevskem gledališkem festivalu MESS).

Kako z vsemi gledališkimi izkušnjami gledate na slovenski oder v Trstu?

Zgodovina tega gledališča je tesno povezana z vsem, kar se je in ni dogajalo v desetletjih po drugi svetovni vojni med Trstom in Ljubljano, med Italijo in Jugoslavijo. Ko so se Slovenci zavedli pomembnosti kulturnega boja doma in v svetu, je bilo vsem jasno, zakaj gledališče in zakaj prav tam. Nihče se ni spraševal, zakaj gledališče potrebuje ansambel s tridesetimi igralci in vso potrebno logistiko, in to v zelo revnih časih.

Ko so se nekateri partizani vrnili iz hoste, so prepisali stanovanja igralcem tržaškega gledališča, se spominjajo še živeči prebivalci Trsta. Danes, ko marsikomu ni jasno, zakaj gledališče, in to v bistveno bolj bogatem času, je potrebna popolnoma jasna definicija teatra. Tega ni storila niti Slovenija niti Italija, ki je, mimogrede, že pred desetletji sistematično uničevala svoje gledališke hiše, zdaj se loteva še opere in slovenskega gledališča v Trstu, ki do danes nima začrtanih kulturnih smernic.

V tem položaju se je število zaposlenih iz leta v leto zmanjševalo. Ostalo je sedem igralcev in smešno majhna operativna ekipa. Kljub temu so močni umetniški vodje držali visok nivo gledaliških predstav. Naj izpostavim samo tri: Marka Sosiča, njegova definicija gledališča je tudi meni najbližja, in izvrstna programa, ki sta ju realizirala Primož Bebler in Diana Koloini.

Vendar nenehna podhranjenost gledališča, tako finančna kot produkcijska, lahko porine gledališče v popolno pozabo. Vsakemu bi moralo biti jasno, da tako ne bo šlo naprej. Spopasti se moramo z vsemi nerešenimi problemi, ki so se nabirali desetletja, in to ne samo na umetniškem področju. Ob prvem srečanju s tržaškimi kolegi sem dobil občutek, da so vsi pripravljeni za skupni boj za prihodnost tega gledališča, ki ga vsi krvavo potrebujemo.

S kakšnimi ambicijami ste prevzeli­ mesto koordinatorja?

Na zemljevidu evropskih gledališč se je treba boriti za obstoj in ime vsakega gledališča. Če gledališču grozi, da njegovo ime zbledi, celo da se izbriše, je treba obrniti zgodbo v nasprotno smer in narediti vse, da se njegovo ime na tem zemljevidu zapiše z bolj debelimi črkami. Gledališče v Trstu ima težave: predvsem veliko dolgov, ki so nastali zaradi nerednega financiranja z italijanske strani, s slovenske stani pa ima samo prazne obljube. Zato sem se odločil prevzeti to nalogo in preprečiti razmišljanja o ukinitvi tega teatra. Gledališki prostor je treba zaščititi.

Kako? Ste lahko konkretni?

Sprva moram izpeljati odličen program predhodnice, poskrbeti za številčnejši ansambel ter odpreti teater v različne smeri: na ulico, kjer domuje kulturni dom, v mesto Trst, k sosedom Hrvatom, Italijanom, Avstrijcem ter se povezati z evropskimi kolegi. Nadaljeval bom koprodukcije z evropskimi gledališči in poskrbel za visok nivo predstav. Moj cilj je tudi prisotnost gledališča na več pomembnih ­festivalih.

V enem od nedavnih intervjujev ste izjavili, da 'v razvoju gledaliških institucij v Sloveniji vsaj v zadnjih letih ni bilo presežka, ki ga močno zavira zastarelost institucij. Institucije se ne obnavljajo, ni dovolj poguma, da bi se prenovile.' V čem vidite to zastarelost?

Te moje misli so letele na absurdnost življenjskih služb v gledališču. Z vsakim prihodom nove umetniške ekipe, in ne samo enega samega, je možen nov začetek in konec. Takšno stanje, kot je trenutno v Sloveniji, je redko kje na svetu in ne verjamem, da bo dolgo trajalo. Bojim pa se, da bo marsikatera sprememba škodila teatru, ker predlogi ekspertnih skupin včasih ponujajo še slabše možnosti.

Reforme morajo biti prilagojene specifičnosti naše sredine. Spremembe morajo omogočiti večjo prožnost, pretočnost in nenehno obnavljanje gledaliških ansamblov. Dejstvo je, da v tej državi gledališki delavec ne more preživeti brez ­institucij.

V Nemčiji umetniški vodja gledališča dobi mandat za štiri, pet let in z njim tudi zaupanje, da pripelje s sabo obsežno novo ekipo.

Lahko pripelje tudi petdeset novih igralcev, svojega operativnega in tehničnega direktorja, svojo tajnico, asistente, dramaturge, lahko zaposli hišnega režiserja, scenografa, kostumografa, glasbenika ali celo hišni bend. S to ekipo lahko dela en mandat ali pa, če so uspehi evidentni, dvajset let. Seveda odgovornost za imenovanje gledaliških direktorjev prevzame odgovorna institucija.

V Nemčiji je odgovoren, poleg direktorja, tudi kulturni referent ali minister. Kaj pa v Sloveniji? Se še spomnite odgovorne osebe, ki je zaposlila nekvalificirane in nesposobne direktorje goriškega gledališča? Lahko naštejem najmanj dva kulturna ministra, ki pa nikoli nista omenjena kot odgovorni osebi. Tudi v medijih ne.