Elena Volpi: vloga klamidije? 
Zakaj pa ne!

Ljubko mežikanje, velike oči, veliko ljubezni. Tako Elena Volpi predstavlja poglavitne značilnosti njene ženske vokalne zasedbe z nenavadnim imenom Jelenova mast, kjer prepevajo predvsem jazz standarde (za nepoučene – jelenova mast je nekakšno ceneno nadomestilo kreme za ustnice), vendar vse te karakteristike veljajo tudi zanjo. Ljubljančanka s slovenskimi in italijanskimi koreninami, češki gledališki pedigre, trenutno meščanka Maribora oziroma nova članica Lutkovnega gledališča Maribor, kjer poje, pleše ter seveda predvsem igra. Z lutko ali brez nje. Tako mama kot oče sta klasično izobražena glasbenika, angažirana v ljubljanski operi, zato sta bila odločno proti temu, da bi se tudi hči šla gledališče. Karkoli drugega, sta menda dejala in to drugo je bila primerjalna književnost in italijanščina na filozofski fakulteti. Sicer danes ničesar ne obžaluje, tudi ta študij je bil zanimiv in ji je dal veliko dragocenega znanja, ki je uporabno tudi na odru, vendar to preprosto ni bilo to. Gledališče se je vedno znova vračalo k njej oziroma ona k njemu. Najprej nekaj vlog v Šentjakobskem gledališču, nato pa nenadoma spoznanje, da je gledališče edina prava izbira.

In če se človek odloči za gledališče, se ji je zdela najbolj privlačna Praga oziroma tamkajšnja gledališka akademija DAMU. Med listanjem programov se ji je zazdela najboljša izbira alternativno in lutkovno gledališče. Res, da do tedaj še nikoli ni nastopala z marionetami, ampak prav ta smer se ji je zdela prava. Naredila je sicer obvezne etude z lutkami, vendar pred sprejemnimi izpiti ni bila preveč optimistična, pravzaprav je bila kar nekoliko presenečena, da je bila sprejeta. Ker jih v tamkajšnji komisiji pravzaprav sploh ni zanimalo tehnično znanje in konkretne izkušnje, temveč predvsem afinitete ter odnos do lutkovnega medija.

Igralstvo v Sloveniji, vsaj kar se tiče velikih institucij, je zelo resen posel, kjer ni veliko prostora za igro (v dobesednem in prenesenem pomenu), za improvizacijo, za norčije, skratka za sproščeno uživanje na odru. Na Češkem je to precej drugače; sicer tudi na DAMU obstaja program za študij klasične igre, kjer so študentje veliko bolj resnobni in tudi osrednja praška gledališča so zelo resne in častitljive ustanove, vendar so Čehi po temperamentu precej drugačni od Slovencev – niti drugih niti sebe ne jemljejo preveč resno.

Podobno je bilo na katedri za alternativno in lutkovno gledališče. Kar seveda ne pomeni, da je bil študij zgolj neobvezna zabava, prav nasprotno, pouk je potekal tako rekoč ves dan, vendar je bil koncept zelo sproščen, velikokrat so študentje zamenjali vloge ne glede na študijsko smer in se izmenično poskusili kot režiserji, scenaristi, scenografi, kostumografi, pevci, plesalci in animatorji. Tako ima poleg »resnih« vlog v svojem portfoliu tudi nekatere manj resne, denimo vlogo bakterije klamidije, mačkine leve tace in cvetače. Poleg tega so se na akademiji vrstila gostovanja profesorjev z vsega sveta, poleg evropskih tudi ameriških in japonskih, kar je slušateljem nudilo izjemne možnosti vpogleda v različne animacijske, pa tudi širše kulturne karakteristike posameznih narodov in celin.

In tukaj je še češki jezik, zelo bogat in igriv, poln metafor in izraznih možnosti, zato še vedno raje bere češke kot pa angleške ali slovenske knjige. In še vedno vsak prosti trenutek izkoristi za pobeg v Prago, kjer ima največ prijateljev. Pravzaprav je tam tudi nameravala ostati, potem pa je nepričakovano prišlo povabilo direktorice mariborskega lutkovnega gledališča Mojce Redjko in pristala je v Mariboru. Kar je super, odlični pogoji za delo v obnovljenem kompleksu minoritov, odlična ekipa, odlične produkcije, skratka vse možnosti za gledališče v pravem pomenu besede in tudi za preraščanje stereotipov, klišejev in predsodkov, ki so povezani s terminom lutkovno gledališče. Tudi teh klišejev na Češkem – in drugod po Evropi – ni in Elena upa, da bodo tudi pri nas prej ali slej izbrisani.