Tiskane izdaje
Bila je bogata, lepa in pametna, bila je izziv za moške svojega časa. Tako so na premiero cerkvene opere Bruna Strobla z naslovom Hemma v okviru koroškega poletnega festivala prejšnji teden vabili organizatorji v cerkev ob benediktinskem samostanu ob Osojskem jezeru blizu Beljaka.
Libreto, ki ga je za opero znanega koroškega skladatelja Bruna Strobla napisal Franzobel (s pravim imenom Franz Stefan Griebl), dobitnik nagrade Ingeborg Bachmann (1995) in nagrade Arthur Schnitzler (2002), je današnjo zavetnico Krške škofije in avstrijske zvezne dežele Koroške predstavil kot presenetljivo sodobno osebo: Hemma oziroma Ema Krška je v operi ženska, razpeta med zahtevami družine oziroma moža, grofa Viljema II., in cerkve oziroma nadškofa na eni strani in svojo neustavljivo željo po polnem in pravičnem življenju na drugi.
Brutalnosti in togi hierarhiji družbe svojega časa je nasprotovala z inteligenco in upornostjo, precej bolj od radoživega, hedonističnega moža je imela srednjeveška grofica razvit tudi instinkt za politična dogajanja, vendar pa usodnega rudarskega punta, ki ji je vzel sina, ni zmogla preprečiti.
Kaj vemo o Emi Krški, ženski izpred tisoč let? Izhajala je iz rodbine Breško-Selških grofov in je bila sorodnica rimsko-nemškega cesarja, pobožnega Henrika II. Svetega. Rodila se je okoli leta 973, po ljudskem izročilu na gradu Pilštanj, kjer so imeli njeni starši sprva fevd, nato dedno posest. Dekle, ki je slovelo po telesni in duhovni lepoti, je zasnubil mejni grof Savinjske marke Viljem II., zakonca sta združila velika posestva obeh bogatih hiš po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem, po moževi smrti in smrti obeh sinov – prvi, Hartvig, je umrl v mladosti, drugi, Viljem, v boju za cesarja Konrada II. – se je popolnoma predala veri in posest postopoma prodajala v korist cerkve.
Leta 1043 je v Krki na Koroškem ustanovila samostan benediktink in dala zgraditi mogočno cerkev, kasneje je ustanovila še samostan Admont, ki se danes ponaša z največjo samostansko knjižnico na svetu, sama pa je v uboštvu v samostanu čakala smrt, čeprav ni postala redovnica. Papež Honorij IV. jo je že davnega leta 1287 razglasil za blaženo, leta 1938 pa jo je papež Pij XI. razglasil za svetnico.
Franzobel, ki sodi, kot so zapisali organizatorji Carinthische Sommer, med najbolj priljubljene, produktivne in intrigantne avstrijske sodobne avtorje (letos je izdal odmeven zgodovinski roman Das Floß der Medusa, Splav meduze), je v libretu uro in pol trajajoče komorne opere, ki ga je podnaslovil pasijon ženske (jutri zvečer bo druga premiera še v baziliki Maria Loreto v Šentandražu v Labotski dolini, sicer je delo koprodukcija med festivalom in Mestnim gledališčem Celovec) Emo postavil kot tragično, a neskončno odločno figuro.
Kot je povedal medijem, ga od nekdaj privlačijo zgodovinske teme, znotraj tega risa pa močni ženski liki. Eme se je lotil že v predstavi Hemma – eine Weibspassion pred štirimi leti, zdaj je zgodbo izpisal kot libreto, kot veliko zgodbo o nenavadni ženski, ki išče smisel življenja.
Prve kritike niso spregledale, da je Franzobel Emo ujel v gosto mrežo, iz katere bleščijo ljubezen, premislek o veri, žrtvovanju, ponosu, izdajstvu in ljubosumju. V naslovni vlogi je nastopila francoska mezzosopranistka Juliette Mars, kot brutalni grof Viljem dunajski baritonist Andreas Jankowitsch, Koroški simfonični orkester in osemčlanski festivalski zbor je vodil Simeon Pironkoff, režijo pa je podpisala Kristine Tornquist, specialistka za uprizarjanje oper v negledališkem okolju; tokrat je mizanscensko izrabila celotni prostor cerkve ob Osojskem jezeru.
Holger Bleck
Holger Bleck, štiriinpetdesetletni nemški muzikolog, ki je lansko leto prevzel umetniško vodenje koroškega festivala od Thomasa Daniela Schleeja, je bil do leta 2012 direktor Dunajske komorne opere, pozneje je organiziral koncerte z naslovom Mozart v Schönbrunnu. Zdaj vodi prireditev, na kateri so med drugimi doslej nastopili Claudio Abbado, Leonard Bernstein, Valerij Gergijev, Zubin Mehta, Lorin Maazel in Riccardo Mutti.
Prebral sem lanski pogovor z vami v enem od avstrijskih časnikov. Očitali so vam, da je vaš program preveč eliten, ekskluziven.
Glasba ni namenjena le posebnim skupinam ljudi, ljudem z denarjem, ljudem, ki mislijo, da imajo okus, glasba je zmeraj za vse. Nič nimam proti salzburškemu festivalu, dober je, ima velik proračun, zato lahko organizatorji povabijo velike umetnike z vsega sveta. Moj proračun je bistveno manjši, operiram z 1,7 milijona evri, oni z okrog 57 milijoni, tako da ne morem početi tistega, kar počnejo oni, pa tudi ne bi hotel početi tega, kar počnejo oni – želim si, da bi bil CS nekaj posebnega, da bi stregel s svojo barvo in zvokom, a hkrati premogel flair kozmopolitstva. Lansko leto sem povabil Londonski simfonični orkerster, morda bom v prihodnosti povabil tudi dunajske filharmonike, a zavedam se, da zmorem le enega ali dva taka koncerta, več denarja pač ni, a to niti ni usodno za moj koncept, ki mu pravim lahkoten. Veliko vabim h koprodukcijam in sproti ugotavljam, katero sodelovanje oziroma ponudba bi lahko prinesla umetniški presežek. Brez tveganja ni zabave, rad ponavljam. Letos uspešno sodelujemo s krajem Šentandraž v Labotski dolini, tam bo ta teden v baziliki tudi druga premiera Hemme.
Cerkvena opera je nekakšna zapovedana tradicija CS?
CS je edini glasbeni festival na svetu, ki ga poznam, ki se vsako leto lahko pohvali s produkcijo cerkvene opere, to je tradicija, dolga štiri desetletja in pol. Lansko leto smo na prostem ob cerkvi benediktinskega samostana Osoje zastavili opero pokojnega Gottfrieda von Einema, sicer dolgoletnega gosta festivala; na začetku osemdesetih je napisal delo o Jezusovi poroki, Jesu Hochzeit, in sprožil odmeven škandal. To je bila edina opera v zgodovini koroškega festivala, ki je bila naročena, a nikdar izvedena tu (izvedli so jo le na Dunaju v Theater an der Wien v okviru dunajskih poletnih iger).
Svoj mandat sem zato začel z njo, rabila mi je kot signal, kot znamenje, da eno poglavje zapiram, in odpiram novo, za letos pa sem povabil znanega, lahko bi rekel kar slavnega koroškega skladatelja Bruna Strobla. No, če sem povsem natančen, srečala sva se pred dvema letoma, čestital mi je – in imel je predlog, Hemmo. V roki je imel gledališki komad, ki ga je podpisal Franzobel, in rekel sem mu, da rabimo libreto.
Franzobel je naredil svoje, v prid projekta pa smo se povezali tudi s celovškim gledališčem. To je vsa zgodba. Ta hip vam še nočem povedati, kaj načrtujem za prihodnje leto, čez dve leti pa bo festival praznoval petdeseto obletnico in tudi za takrat sem naročil novo operno delo, ta hip vam lahko povem le to, da bomo ustvarili povsem nov žanr cerkvene opere in to prav v cerkvi, kjer se je festival rodil.
