Tiskane izdaje
V zanikrni kletni sobi sta vsak s svojimi razlogi pristala politični begunec in fizični delavec. Prvi beži pred ozkogledno represijo rodne domovine, drugi je zbežal, da bi delal in preživel.
Vrela vsebinska aktualnost dramskega besedila Emigranta poljskega dramatika Sławomira Mrożka se v naše trenutne družbenopolitične okove, pardon, okvire prilega v vsej metaforiki, žal pa tudi stvarnosti. Drama iz leta 1974 ta hip sporočilno učinkuje kot vreli kotel, ki ga je nekdo iz krute realnosti prestavil na odrske deske. Mrożek, ki je bil tudi sam zaznamovan z izkušnjo izseljenstva (od tod njegov vir navdiha za dramo), resda briljira v lucidnih obravnavah emigrantstva skozi aspekte absurda, filozofije in subverzivne politike.
Toda zdi se, da ta hip najbolj presune simbolični enačaj, ki se je vrinil med predstavnika (v ciljih in motivih) načeloma nasprotujočih si družbenih razredov. Med intelektualca z bistroumnim vpogledom v globalne ustroje in gradbenega delavca s kirurškim poznavanjem muk osnovnega preživetja, tudi izven fikcije ta moment oba zvezanih rok, žrtvi ponižujočih ukrepov cenzur in kršenja osebne integritete.
Nataša Tič Ralijan kot fizični delavec XX in Snježana Martinović kot politični emigrant AA (ter režiserka) interpretacijo Mrożka na odru Kuda France Prešeren zastopata stvarno, brez nepotrebnih ambicij po estetsko-vizualnem presežku, a zato z močno vero v moč zgodbe in s tekočo razdelanostjo zapletenega odnosa, v katerem maske nepričakovano zares padejo šele na koncu.
S tem ne postaneta ujetnici prisiljene, izumetničene uprizoritvene forme, ampak zmagovalki ubranega dialoga in kovanja podobe nekega mikrokozmosa s podporo minimalnih scenografskih sredstev. Njuna pojava je na prvi pogled prostodušna, tu in tam frcneta kakšno »neuradno« pikro izjavo (sta namreč lokacijsko nevtralni), Martinovićeva med drugim domiselno izkoristi svoj akcent in ga neprisiljeno vpelje v podtekst emigrantstva, medtem ko Tič Ralijanova komično ali tragično plat neprestano prestreza z duhovitimi vstavki.
Obe sta tudi provizorično opravljeni v moško podobo, priložnostne napake ali zdrse pa »profesionalno« spreobrneta izključno sebi v prid. Za vso to navidezno lahkotnostjo izvajalki taktno luščita prikrite značajske sloje likov in s pravim razumevanjem tragikomičnosti razgrneta paleto človeških nagonov, notranjih bojev in konflikta s svetom, predvsem pa učinkovito podčrtata krhkost dostojanstva in samospoštovanja, ki sta na preizkušnji vse življenje, ne glede na to, ali njun izvršitelj ustvarja nov akademski članek ali kanalizacijski jarek.
