Evropa danes: zgolj odrska simulacija kataklizme

Ena temeljnih zablod aktualnega trenutka, ki mu kronično primanjkuje relevantnih metod in postopkov avtorefleksije, je lahkotnost iskanja vzporednic z drugimi zgodovinskimi obdobji. Če pristanemo na tezo, da je ciklični čas z logično soslednimi, zaključenimi in nepovratnimi poglavji nepreklicno mimo in da pač živimo v postzgodovinski eri razpršenih idiomov, je lahko takšno iskanje referenc v preteklosti seveda legitimno, vendar je vprašanje, ali je tudi prepričljivo. Praviloma namreč risanje tovrstnih vzporednic rezultira v takšnih in drugačnih katastrofičnih enačbah, diagnoza stanja je vedno pretirana in ekscesna; navidezno iztekajoči se čas se zdi nekakšno pričakovanje poslednje sodbe, zato so takšni tudi recepti za zdravljenje sesute evropske civilizacije, ki ima menda obupne zgodovinske karakteristike in še bolj obupno perspektivo. Oziroma je sploh nima.

Multimedijski projekt Evropa danes po motivih Miroslava Krleže se zdi vzorčen primer simulacije takšne kataklizmične paradigme. Krleževo besedilo iz leta 1935 je sicer lahko pronicljiva analiza in tudi primer sijajnega stilističnega teksta, vendar je izhodiščna poanta avtorjev predstave, da se v sedmih desetletjih v Evropi ni nič spremenilo, v osnovi napačna.

Razlika je več kot očitna, v času pred drugo svetovno vojno so z redkimi izjemami na celotnem kontinentu vladali totalitarni ali vsaj avtokratski režimi, danes pa so takšne tendence sicer zaznavne, vendar vsekakor niso dominantne. In nič ne kaže, da bi to lahko postale, in sicer iz enostavnega razloga, ker za razliko od medvojnega obdobja, ko je vladalo preobilje vseobsegajočih, trdno formuliranih in brutalnih ideologij z jasno določenimi cilji, danes ideologije v evropskem prostoru tako rekoč ni, vsa dinamika temelji na povsem prozaičnih ekonomskih egotripih, torej tudi ni nobenega aktivacijskega faktorja, ki bi lahko rezultiral v reprizi tovrstne katastrofe evropskih razsežnosti.

Seveda smo bili nedavno priča tovrstni reprizi na območju Balkana, kar je morda temeljna spodbuda Harisu Pašoviću, režiserju predstave, da se je lotil tega projekta. Vendar bi lahko bile korelacije med balkansko in širšo evropsko zgodbo zgolj v impotenci Evrope – ta ni premogla mehanizma za ustavitev krvavega plesa, ki je temeljil na brezčasnih nacionalnih antagonizmih, narcisoidnosti, iracionalnosti in megalomaniji, značilnih za balkanski prostor, komunistični režim pa jih je le za kratek čas zamrznil. In tukaj ima Pašović prav, na območju Balkana se v zadnjih desetletjih res ni nič spremenilo, vendar se zdi povsem odveč v ta okvir trpati celotno Evropo oziroma na njenih posameznih deviacijah iskati alibi za uničujoče regionalne konflikte, ki so jih vodili in usmerjali določeni posamezniki.

Sicer pa je predstava nedvomno udarna. Če se združita zasedba Laibach in zvezdnik mednarodnega formata Miki Manojlović, je to že skoraj jamstvo za uspeh, če k temu prištejemo še zelo profesionalno produkcijo, vključno s perfekcionističnim zvokom, kadriranjem, lučjo, sekvencami, montažo in celotno vizualno podobo, imamo na repertoarju projekt, ki se lahko nadeja tudi mednarodnega zanimanja in aklamacij. Resda so posamezni odrski elementi precej neuravnoteženi, saj si med seboj pogosto konkurirajo, namesto da bi se dopolnjevali, marsikdo lahko dobi celo vtis, da je to zgolj še en koncert Laibacha, umeščenega v drugačen kontekst, vendar ima predstava le določen presežek. K temu pripomoreta predvsem ples in koreografija Edwarda Cluga in članov mariborskega baletnega ansambla, ki spektakelsko formo obenem mehčajo in konkretizirajo, abstraktnost odrskega znaka se ne zreducira na njeno estetsko razsežnost, temveč dobi tudi osebne, celo intimne karakteristike, predvsem pa se razbije koncept sterilnega perfekcionizma, ki v svoji intelegibilnosti ne more nagovoriti nikogar.

Kot rečeno, je predstavi uspeh skoraj zagotovljen. Vsebuje namreč vse, kar si današnji evropski meščan lahko želi – radikalnost, ostrino in brezkompromisnost Balkana, ki je v svojih barbarskih razsežnostih vedno znova zanimiv za zdolgočaseno neobidermajersko okolje sodobne Evrope, ekskluzivno udarnost ikonografskih reminiscenc na nedavno padle totalitarne režime, modno posipanje s pepelom glede evropskih zgodovinskih in aktualnih zablod in navsezadnje kratkočasno veliko formo – vse to je mogoče doživeti v udobju oblazinjenega sedeža prijetno tople dvorane. In ko se zadeva konča s stoječimi ovacijami, tako je bilo na mariborski premieri, je evropski meščan povsem izpolnil svoj angažma. Tako, kot vedno, namreč tudi ta predstava po prepričanju večine pač govori o nekom drugem.