Evropske lutke z japonskim pridihom in dizajnom

Norijuki Sava potuje z lutkami. Zadnji mesec v lutkovnem gledališču, kjer imajo tudi sobe za gostujoče umetnike, celo prenočuje. V produkciji Lutkovnega gledališča Maribor nastaja predstava Ribič Taro, ki jo on režira. Premiera bo 2. novembra, zato je bila te dni njegova glavna skrb tesen urnik.

Kako je sodelovati z evropskimi in slovenskimi gledališči v primerjavi z japonskimi? Ste se po več kot dvajsetih letih življenja v Pragi že tako asimilirali, da ne opazite razlike?

Resno razmišljam, kajti o tem se še nisem spraševal. Delam po različnih evropskih državah, v ZDA, na Japonskem, tudi po Afriki. Vsaka država, že vsako mesto ima drugačen karakter. Na začetku je ponavadi nekakšna distanca, a ko ugotovijo, 'ah, to je samo en hecen tip iz Japonske', ovire popustijo in lahko začnemo delati. V Sloveniji ustvarjam prvič. To gledališče ima svojo disciplino in znanje in poskušam se prilagoditi, toda urnik je tesen, zato iščem načine, da bi malo pospešil razvoj …

Lahko igralci in lutkarji v Evropi sploh razumejo principe tradicionalnega japonskega lutkarstva?

Teh dveh vrst lutkarstva ne moremo primerjati, sta popolnoma različni. Sistem bunraku [oblika tradicionalnega japonskega lutkarstva se imenuje tudi ningjo joruri, nastala je leta 1684 v Osaki], pri katerem sodelujejo po trije upravljavci lutk, je zelo zanimiv za evropske režiserje. Velikokrat so poskušali, a še nisem opazil uspešnega primera. Ugotovil sem tudi, zakaj na Japonskem ta sistem deluje že več sto let. Če poenostavim: na Japonskem nikoli ne rečemo nič nevljudnega o delu, podjetju, v katerem delamo, ali sodelavcih, govorimo pa zelo nevljudne in grde reči o družini, na primer: moj mož je odurno debel, moja hči je preprosto topoumna. V Evropi je ponavadi nasprotno. Ljudje govorijo lepe stvari o družini: moj mož je čudovit, moja hči je res marljiva. Niso pa skopi s pripombami na račun dela. In tako pogosto nergajo, češ, ta lutka je pretežka ali ne deluje dobro, pritožujejo se nad soigralci … To ni nič slabega, a je popolnoma drugače kot na Japonskem. Igralci tam ne smejo reči nič grdega o mojstrih. Mojstri se učijo upravljati lutke po dvajset, trideset let. Igralci, ki jim sledijo, jih samo posnemajo in ne smejo dodajati ničesar novega. Tako so zgradili cel imperij bunraku. Morda je to samo eden od razlogov, toda očitno zaradi tega sistem deluje. V Evropi bi vsak igralec povedal svoje mnenje in bi trajalo dve uri, da bi naredili tri korake.

Že dolgo živite in delate v Evropi. Koliko vašega dela je še sploh japonskega?

Na Japonskem sem se naučil izdelovati lutke bunraku. Tam sicer ni posebne šole za lutkarstvo, zato sem diplomiral iz slikarstva. Študiral sem tudi v nekaterih gledališčih na Japonskem in nekaj časa delal v podjetju, ki se ukvarja z osvetljevanjem, saj sem se želel naučiti čim več. Pred dobrimi dvajsetimi leti sem se vpisal na akademijo v Pragi, vmes delal projekte na Japonskem, zato sem oboje prepletel in pravzaprav ne vem več, kje je meja med evropskimi in japonskimi vplivi. Moj način dela je prav gotovo evropski, dizajn in občutek za lutke pa je bolj japonski.­

Se tradicija lutkarstva še ohranja na Japonskem in predvsem ali ji uspeva vzdrževati tako visoke standarde?

Tradicija se nadaljuje več kot tisoč let in se bo gotovo še naprej. Je pa res, da ima kultura na Japonskem precej težav – zaradi ekonomske krize, predvsem pa po potresu. Vlada je drastično zmanjšala proračun za kulturo, zato se številna gledališča borijo za preživetje.

Delate zdaj manj na Japonskem?

V času po potresu sem imel bistveno več projektov v Evropi in očitno je, da se počasi premikam na to celino. Predlanskim sem šel na Japonsko osemkrat, lani šestkrat, letos bom šel štirikrat. Še delam tam, a ne več toliko kot prej.

Kakšen položaj ima lutkarstvo v Evropi v primerjavi z Japonsko?

Zelo dober. Samo poglejte okrog sebe [sedela sva v veliki dvorani LGM], to je lutkovno gledališče! Česa takega na Japonskem ni, z izjemo nacionalnega bunraku gledališča v Osaki. Sicer sem kaj takega videl še v Rusiji, kjer načrtujejo veliko in dobro opremljeno lutkovno gledališče, deloma tudi na Češkem.

Lutke, ki jih boste uporabili v predstavi Ribič Taro, ste oblikovali sami. V delavnico ste poslali skice in na podlagi tega so tukaj izdelali lutke. Če govorimo na splošno – ali imajo mojstri v Evropi ustrezno znanje za izdelovanje pravih japonskih lutk?

Da. Vendar so lutke v Evropi ponavadi veliko težje, ker uporabljajo tudi kovinske dele. Zato so hkrati bolj močne in odporne na poškodbe. Na Japonskem so lutke bunraku narejene izključno iz lesa, papirja, zato so lažje. Je pa res, da jim nato pogosto nadenejo težke kostume in so na koncu kljub vsemu težke. Tudi odnos do lutk na Japonskem je drugačen: nikoli jih ne pustijo ležati na tleh, zanje zgledno skrbijo, nenehno čistijo oder, nikoli ne stopijo nanj s čevlji. V Evropi je popolnoma drugače: po odru hodijo s čevlji, lutke odlagajo kar na tla … Zato res morajo biti dobro narejene.

Kako ste se navadili na to?

Nisem se še, niti po dvajsetih letih. Včasih zjutraj kar sam očistim tla.

Med vašimi deli je tudi opus del po literarnih predlogah Williama Shakespeara. Za lutkovno gledališče ste priredili Macbetha, Romea in Julijo, Kralja Leara. Kaj je vaš naslednji projekt v tem sklopu?

Spomladi bom začel daljši projekt v sodelovanju z nekaj univerzami iz ZDA. Njihovi študentje bodo v Pragi študirali prebiranje Macbetha v angleščini in upravljanje lutk. Zadnji del bom vodil jaz. Začeli bomo junija, premiera bo avgusta.

Macbetha ste sicer v preteklih predstavah zaigrali kar sami …

Da. V bistvu sem se prelevil v ­Macbetha – nadel sem si masko in upravljal lutke, denimo lady Macbeth. Ideja je, da bi na začetku Macbeth manipuliral z drugimi, proti koncu pa bi se to spremenilo in bi drugi manipulirali z njim. Prihodnje leto bi rad temu dodal še eno dimenzijo: tri čarovnice manipulirajo z Macbethom, ki se hoče temu upreti, pobegniti. Toda lutka brez upravljavca je samo lutka. Mrtva. In tako konča tudi Macbeth.

Lutkarstvo je v Sloveniji v glavnem namenjeno otrokom. Kako je drugje?

Na Češkem in Poljskem imajo veliko predstav za odrasle. Tudi jaz sem dolgo delal samo za odrasle, potem so me čedalje pogosteje vabili, da bi pripravil predstavo za otroke. Zlagoma sem začel delati oboje, čeravno morda še nekoliko več delam za odrasle. Ribič Taro je mišljen kot predstava za odrasle in otroke, kot predstava za družine.