Ex Ponto - umetnost v izgnanstvu

Festival na temo Kje je meja? bo potekal od 1. do 8. septembra na različnih lokacijah po Ljubljani.

Objavljeno
30. avgust 2013 18.48
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Dvajseti mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto bo potekal od 1. do 8. septembra na različnih lokacijah po Ljubljani pod naslovom Kje je meja?

Festival odpira predstava Marieluise Fleisser Močan rod drevi ob 20. uri v SNG Opera in balet Ljubljana.

O nastanku in vlogi festivala smo se pogovarjali z direktorjem festivala Damirjem Domitrovićem.   

Letošnji Ex Ponto je jubilejni. Kakšen razvoj je festival doživel v teh 20-letih?


Exponto je nastal leta 1993 kot projekt kulturnega društva B-51, predvsem s humanitarno idejo, da pomaga prebeglim umetnikom iz nekdanje skupne države, da tudi v tujem, novem okolju nadaljujejo s svojo ustvarjalnostjo.

Do leta 2000 smo bili eni od redkih ali edini, ki so ohranili stike s kulturo in umetnostjo iz nekdanjega skupnega kulturnega in političnega območja. V drugi fazi se je Ex Ponto profiliral kot festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti ter od leta 1999 začel razvijati svoj status mednarodnega gledališkega festivala skozi mednarodno sodelovanje, koprodukcije, promocijo domačih umetnikov v tujini, mreženje in estetsko inovativnost.

Nadaljnje faze razvoja temeljijo predvsem na ohranjanju starejših vrednot in razvijanju kvalitete programa, posodobitve mednarodne kulturne komunikacije in tematsko naravnanost festivala na ključna družbena vprašanja in nastale nevarne družbene deviacije (politika, vera, družina, tabuji, vrednote, meje ...). Letošnja tema 20. Ex Ponta je Kje je meja?

Exponto se je skozi svoj 20 letni razvoj trudil predvsem biti aktualen, tematsko in estetsko.

Eno od glavnih sporočil festivala je družbena angažiranost. Slednje, kot kaže, družba od umetnosti vse bolj tudi pričakuje.


Od samega začetka razvoja vidim Ex Ponto kot pogumen projekt, ne samo festival, ki kulturo in umetnost postavlja nad politiko.

Nekoč je bilo takšno stališče bolj zaželjeno s strani politike, ker je ponujalo določeno distanco od realnosti in celo služilo kot alibi za obstoj ali konkretna napačna politična dejanja. V današnjih časih, ko se je tudi zrelost in kritičnost ljudstva povzdignila na nevarno stopnjo vpliva na politično oblast, je takšna vloga kulture in umetnosti zelo nezaželena.

Ljudstvo pa jo zelo potrebuje, vidi jo kot svojega partnerja. Kot primer naj omenim našo prvo fazo razvoja - povezave z novonastalimi državami in kulturami, nastalim po razpadu SFRJ - ko smo bili skoraj edini, ki so se s tem ukvarjali. Danes je že kakršna koli podobna povezava povsem običajna, dokler se gledališče ne dotakne političnih problemov (izbrisani, meje, banke), ki so povezane z tem območjem in obdobjem.

Družbene angažiranosti Ex Ponta in drugih festivalov ali projektov ne vidim samo skozi teme, ampak tudi s konkretnimi dejanji v procesu ustvarjanja. Pri tem mislim na povezave z drugimi področji (kuturni turizem, gospodarstvo), pa vključevanje mladih, prostovoljstvo, povezave z tujino.

Ima umetnost, še posebej pa gledališče, kakšne odrešilne odgovore na popoln neuspeh, v katerega so nas pahnili odločujoči ekonomisti, finančniki in politiki?

Odrešilne zagotovo ne, ampak lahko nenehno opozarja in ozavešča ljudstvo. Ravno v gledališču vidim najbolj pomemben izobraževalni moment, ker je še edina živa oblika umetnosti. Ostala področja kulture prehajajo v industrijo, trendovstvo ali kulturni neoliberalni hipermarket in bodo izgubila pravi vpliv.

Prepričan sem, da bo čez manj kot deset let prav gledališče elitistična oblika kulture, ki bo imelo največji vpliv na način razmišljanja. Ampak do takrat je potrebno preživeti in biti izjemno pogumen s potezami nas, ki se s tem ukvarjamo. Istočasno je nujno vztrajno preusmerjati in učiti nove generacije.

V tem procesu oživljanja samopoštovanja do lastne kulture, domačih projektov in avtorjev, ki imajo trenutno boljši status v tujini kot doma, so najbolj nevarni tako imenovana državna in lokalna kulturna strategija in programi. To je v popolnosti podrejeno političnim in finančnim tokovom in ni videti sprememb, ki bi potencirale lastne vrednote in kakovost, bi bi kategorizirale in ovrednotile dosežke. Vse je v istem košu, kot da je pričakovati, da se ne bo nič spreminjalo, kot da je še naprej treba gledati na sebe in svojo kulturo samozadostno in podcenjevalno.

Kako gledate na poskuse, ko so nekateri želeli doseči, da bi država nehala namenjati davkoplačevalski denar za kulturne projekte, ki opozarjajo na pritlehnost, neumnost in včasih celo zlobo nekaterih oblastnikov.

No, to je že omenjeni strah politike od umetnosti in kulture, ker se najde partner ravno v ljudstvu ali v intelektualnih krogih. To lahko vse bolj vpliva na vsesplošno stališče do napačnih ali nezrelih političnih potez in je nevarno za oblast. Kaže tudi na sodobne, legitimne oblike preprečevanja »nevarnih« projektov ali drugačnega načina razmišljanja. Upam, da so takšni poskusi v procesih demokratizacije naše družbe vse težje izvedljivi.

Večji problem vidim v pomanjkanju idej okrog načina sofinanciranja kulture, iskanja drugačnih, dodatnih rešitev ali v nekakšni politični melanholiji in podcenjevanju pomena kulture. In če kakšna politična oblast prepozna sovražnika v posameznem segmentu kulture ali projektih, se preprosto sklicuje na zakone ali program in posredno doseže svoj cilj.

Kakšna je po vašem mnenju državotvorna vloga umetnosti, gledališča?

Težko je umetnost, gledališče državotvorno, če se ga v zadostni meri ne spoštuje. Na ta način podoživljam status kulture v Sloveniji, v majhni državi, ki ne zna ali noče spoštovati same sebe.

Najboljši primeri so projekti, tudi Ex Ponto (med 680 prijavljenimi festivali je s strani evropskega programa EACEA-Culture 2011-2013 izbran med komaj 30 festivalov, ki so dobili triletno podporo v obdobju 2011-2013), naši lokalni in državni organi niso uspeli zagotoviti niti 50 odstotkov sredstev, kar je bil pogoj, da bi vsaj v celoti pridobili ta evropska sredstva.

Absurdno je, da imamo v triletni evropski podpori najslabšo finančno situacijo v naši zgodovini. Podobno se dogaja z našimi avtorji, režiserji v tujini, ki se sami borijo za svoj status, brez kakršne koli podpore ali jasne strategije in kriterijev kaj in koga je potrebno podpreti.

Državotvornost je termin, ki se je pri nas šele začel bolj pogosto uporabljati, ker čutimo, da se je vrsto let mimo vseh nas dogajalo precej deviantnega in da nismo imeli nikakršnega vpliva na to. Kljub volitvam, izvoljenim, ni upoštevanja volje in želje ljudstva.

V vsej tej zmedi, predvsem duhovni krizi, sta umetnost in gledališče proizvajala katastrofizem in pozitivni kaos - ravno na ta način je bilo državotvorno. Če bi se ga še bolj spoštovalo oziroma podpiralo, bil bi ves ta prepotreben proces ozaveščanja hitrejši in bolj učinkovit. Po dvajsetih in več letih razvoja države so se šele zdaj začele nekatere osebe in dejanja razkrivati in obsojati.

Otvoritvena premiera Močan rod spregovori o nacizaciji nemške družbe. Žal imam vse pogosteje občutek, kot da elementi nacizma nemoteno živijo tudi v Sloveniji, deželi, ki je sodelovala pri njegovem porazu v drugi svetovni vojni.

V tej predstavi režiser Ivica Buljan poveže elemente nacizma in neoliberalizma. Gledajoč predstavo neminovno prihaja do povezave, metafore glavne ženske vloge iz družinske zgodbe postnacistične Nemčije iz prejšnjega stoletja z vlogo uspešne sedanje politične evropske poglavarke. Predstava potrdi tudi teorijo o cikličnem ponavljanju zgodovine in na specifičen način ponudi gledalcem to, kar trenutno zelo potrebujemo - identifikacijo in možnost samokritičnosti.

Vse je naravnano na denar, pohlep, razvrednotenje in, čeprav je to družinska zgodba iz prejšnjega stoletja, jo brez težav povežeš s sedanjim časom in vse večjim dvomom v strateško sodobno kolonializacijo.

To je zrelo, angažirano gledališče. Kaže tudi na nevarno politično razklanost naše družbe oziroma zaskrbljujče dejstvo, da ena politična plat zagovarja takšna in podobna stališča, ki so bila s strani celega sveta zdavnaj že obsojena.

Druga politična stran pa se v tem obsojanju ne znajde ali se dovolj ne angažira, in ravno takšen odnos spet asociira na pojem državotvornosti, ki je zares v samem začetku razvoja. Na srečo kultura in gledališče, kot sem omenil, vsaj opozorita na problem ali ponudita to svojevrstno identifikacijo, prepoznavnost in možnost samokritike.

V kolikšni meri se Ex Ponto s svojo družbeno angažiranostjo postavlja ob bok podobnim evropskim festivalom?

Na otvoritvi je bilo med občinstvom zelo veliko tujih uglednih gostov (direktorjev festivalov in gledališč iz 12 držav), ministri za kulturo in večje število tujih veleposlanikov v Sloveniji, kar nam veliko pomeni pri tem našem »mednarodnem misionarstvu« in družbeni angažiranosti kulture.

Ne gre samo za gledališče, obletnico, otvoritev festivala, ampak v vseh teh letih smo pridobili ugleden status v tujini. Razširili smo komunikacije tudi posredno na druga področja delovanja in uspeli kakovostno promovirati različnih tuje kulture v Sloveniji in obratno. Tukaj vidim veliki uspeh in sem ponosen na Ex Ponto.

Na območju jugovzhodne Evrope imamo vsekakor zelo dober status, vse več je sodelovanja z zahodnoevropskimi festivali in avtorji - sodobna kulturna povezava je tudi eden od naših glavnih ciljev v prihodnjem obdobju.

Pred leti je eden od znanih festivalskih evropskih strokovnjakov v izjavi za našo televizijo rekel, da v Evropi obstajajo zelo dobri festivali, ampak da so samo trije več kot festival: francoski Avignon, Ex Ponto in romunjski Sibiu. To mogoče kaže tudi na našo »dodano vrednost«.

Na osnovi česa ste izbrali nastopajoče predstave iz gostujočih držav?

Letošnja okvirna tema festivala Kje je meja? je zaključek triletne tematske trilogije aktualni proevropskih vprašanj (lani je bila tema Nove ali stare vrednote?, pred tem Konec ali začetek?). Dvajseti Ex Ponto odpira vprašanje geografskih, fizičnih mej, kot tudi meja v našem razmišljanju in v gledališki umetnosti. Odgovore si bo publika sama poiskala, tako kot mi organizatorji.

Vsekakor je meje precej lažje zastaviti kot podirati ali razširjati. Izbrane predstave (12 predstav) na različnih ljubljanskih lokacijah in ustanovah ponujajo različno estetiko, avtorji prihajajo iz 14 držav in občinstvo, kot vsako leto, poišče svoje najboljšo predstavo - imamo nagrado občinstva na festivalu. Kriteriji izbire predstav je poleg okvirne teme, tudi kakovost, poskus vpogleda v razvoj evropskega gledališča in, posebej zaradi obletnice, tudi prihod nekaterih že prepoznavnih domačih in tujih režiserjev.

Npr. zagotovitev tega je predvsem predstava Anamnezis vrhunskega madžarskega režiserja Viktorja Bodoja, ki na svoj duhovit in virtuozen način uprizori problem medicine in zdravstva v svojem okolju in bo zelo prepoznavna in aktualna tudi za nas. Poleg stalnega Expontovega občinstva pričakujemo na tej predstavi tudi večje število naših zdravstvenih strokovnjakov in poznavalcev razmer v zdravstvu.

Ker imamo letos izjemno veliko število tujih gostov, začenjamo ravno z domačo produkcijo, v nadaljevanju programa, kot je že dolgoletna festivalska praksa, ponujamo še dve domači premieri, festivalski koprodukciji: Slovenko na kvadrat, nastalo po knjigi Stanislave Repar in v režiji Nicka Upperja, ter Little Blonde Riding Wolf avtorice Daphne Millefoa, ki nam ponuja specifičen odnos med materjo in hčerko.

V predstavi tudi nastopata resnična mama in hčerka. Festival bomo zaključili v Slovenskem mladinskem gledališču s projektom 55+, ki je že razburil hrvaško javnost. V tem projektu je Borut Šeparović angažiral več kot 40 hrvaških upokojencev ali ljudi, starejših od 55 let, ki ponudijo občinstvu svoje resnične zgodbe in razmišljanje o novonastalem sistemu in njihovih problemih.

Kot pri nas, se tudi na Hrvaškem ta generacija počuti izkoriščeno in zanemarjeno, v tem trenutku popolnoma odvečno. Tragikomična predstava z močnimi socialnimi elementi postavi vprašanje meja neoliberalnega načina razmišljanja v postsocialističnih okoljih.

Letošnji festival ponovno nastaja v sodelovanju z drugimi institucijami in zavodi, kot sta Opera in Prešernovo gledališče Kranj. Je tovrstno povezovanje način preživetja kulture v času krize ali sama vsebina terja takšno mreženje?

Ex Ponto je od začetka s svojo vsebino in sodelovanjem brezkompromisno izvajal svoj program v reprezentančnih javnih zavodih kot tudi na specifičnih lokacijah (filmski studio, cerkev, tovarne, zaklonišča). Vsebina je v ospredju, čeprav je včasih potrebno narediti tudi kakšen kompromis, ker smo neinstitucionalna organizacija in nismo zmožni vseh potreb, ki jih zahtevajo nekatera gostovanja.

Na srečo smo vedno naleteli na posluh ali dobro sodelovanje s kulturnimi hišami v Ljubljani – letošnja izvedba otvoritvenega programa v SNG Opera in balet (uvodni performance in otvoritvena predstava) je najboljši primer. Zagovarjam tudi odprtost večjih javnih zavodov do drugačnih vsebin in tudi medsebojnega sodelovanja. V teh težkih časih za kulturo je, seveda, tudi to način preživetja.

Kaj je NETA (Nova evropska teatrska akcija)?

NETA - Nova evropska teatrska akcija je proevropska kulturna mreža, nastala leta 2005 (Ex Ponto je soustanovitelj), ki trenutno združuje čez 40 festivalov in gledališč iz 17 evropskih držav, sedež je od 2007 v Ljubljani, jaz pa imam vlogo generalnega sekretarja mreže. Leta 2011 smo ustanovili tudi Zavod NETA v Ljubljani in naravnanost, ideje mreže so prilagojene novim, sodobnim oblikam mednarodne kulturne komunikacije.

Poleg NETA programov in festivalov v številnih državah, mednarodnih koprodukcij, v katere je EX PONTO redno vključen, promoviramo in načrtujemo projekt NETA ART TV, kulturno vseevropsko televizijo, ki se bo razširila tudi na druga področja kulture (film, literatura, vizualne umetnosti).
 
Jutri bo zasedala tudi njena generalna skupščina. Kakšne bodo teme?

Razpravljalo se bo in načrtovalo program v letu 2014 in oblikovalo strategijo do dolgoročnih projektov, kot je NETA ART TV in projekt TNB - veliki NETA festival v Bukarešti v letu 2015. Romunski veliki projekt TNB bo predstavil direktor Nacionalnega teatra iz Bukarešete Ion Caramitru, gre za prenovo in usposobljenost velike nacionalne hiše v Bukarešti (7-10 prostorov za predstave), cilj je ob otvoritvi realizirati NETA festival.

Ideja je tudi del romunskega nacionalnega programa za kulturo. Člani NETA (gledališča, festivali) so tudi del našega letošnjega programa Ex Ponta, predstavniki pa naši festivalski gosti. Zanimivo je da smo mogoče mi skoraj edina neinstitucionalna organizacija in festival z daleč najmanjšim proračunom v tej mreži.

Je moč umetnost ocenjevati po njeni angažiranosti in vplivu na družbo v povezavi s kakovostjo?

Mislim, da je ravno to najvišja vrednost nekega festivala, gledališča, avtorja, režiserja - ohraniti visoko kakovosten program z aktualnostjo in angažiranostjo.

Vsakemu festivalu ali gledališču, ki mu to uspe, ali režiserju bi morali biti posvečeni posebna pozornost in podpora. To pomeni, da gre za organizacijo ali avtorja, ki dobro razume lastno družbo, širše okolje in zaradi tega zna ponuditi, kar občinstvo ali okolje od njega pričakujeta. Gre za intelektualno in organizacijsko kakovostno nadaljevanje in nadgradnjo.

Če ne pride do pozitivnega odziva države ali lokalnih organov, pomeni, da je nekaj hudo narobe. Režiserji v tem primeru odidejo, tudi festivali prenehajo ali se preselijo nekam drugam, iščejo bolj prijazno okolje. Nekateri to pojmujejo kot odliv možganov, razprodajo ali podcenjevanje lastnih vrednot.

Kako pa je z angažiranim gledališčem ta hip pri nas?

Mi imamo odlične režiserje in avtorje, ampak se tega ne zavedamo in ne znamo ubrati prave strategije. Npr. generacija odličnih režiserjev z različnimi estetikami (De Brea, Lorenci, Janežič, Horvat), ki so na evropski ravni, se izkoriščajo tukaj za verižne režije v domačih gledališčih, ni pa nikakršne strategije za njihovo promocijo v tujini, razen če se sami ne potrudijo ali se zgodi nekakšen čudež.

Mi to počnemo že vrsto let, tudi naprej bomo, ampak ne čutimo večje podpore. Kot da se skrivamo, uživamo v svoji majhnosti in skromnosti, čakamo na tuje velike zvezde.

Ravno zaradi tega Ex Ponto spodbuja domače premiere kot del svojega programa, ponuja primerjavo s tujimi avtorji in hoče pokazati tudi visoke vrednosti svojih avtorjev.

Odločili smo se, da v svojem četrtletnem prihajajočem programu intenzivno vključimo tudi najmlajše talentirane režiserje in glede na razvoj evropske komunikacije in NETA mreže, maksimalno vključimo slovensko kulturo in avtorje v proevropski prostor. Tudi če bosta država in občina spet ignorirala takšne vizije in strategije ali skromno podpirala, bomo to vseeno počeli.

Čeprav glede na nove ljudi na Ministrstvu za kulturo in poskuse oblikovanja novih programov ter energije in pozitivnega v lokalnih okvirjih mislim, da se, ne glede na krizo, že vidijo bolj široki načini razmišljanja in boljši odnos do kulture, še posebej do proevropskih projektov.

Samo na ta način bo tudi angažirano gledališče v popolnosti zaživelo. Projekt Srce v breznu, projekt Sebastijana Horvata, so dvakrat letos zavrnili javni zavodi in to en teden pred začetkom vaj. Ne glede na razloge je dejstvo, da primanjkuje poguma za rehabilitacijo razmišljanja o kulturi in angažiranem gledališču.

Zdaj si pomagamo bolj z tujimi iniciativami in presenečenji in smo v kritični fazi angažiranega ali političnega gledališča. Redkokateri javni zavodi zberejo pogum za takšne projekte, več se dogaja v neinstitucionalnih organizacijah. Spomnimo se, nekoč je ravno slovensko gledališče slovelo po pogumnih, socialno-političnih temah v predstavah.

Danes zaostajamo, tako kot pri kulturni strategiji, državotvornosti, sofinanciranju proevropskih projektov, lastni promociji. Vse to je odraz ne finančne, ampak velike duhovne in moralne krize, krize vrednot, ki smo jo obravnavali na prejšnejm Ex Pontu. Kje je meja?