Tiskane izdaje
Fronta se je danes le odprla. Poglavitne bitke so bile sicer dobljene že prej, organizatorji so kljub veliki nevarnosti, da bi eden osrednjih slovenskih festivalov sodobnega plesa usahnil, le uspeli sestaviti finančno konstrukcijo in zagotoviti soliden program.
Murska Sobota bo tako nekaj dni središče dogajanja slovenske in mednarodne plesne scene. Med pripravami se v mestu in okolici vrstijo stečaji, nekaj sto ljudi je ostalo brez zaposlitve, zakaj torej ples?
Prav zato, poudarja umetniški direktor festivala Fronta Matjaž Farič, težke razmere zahtevajo pogum, ki ga moramo uveljaviti predvsem na ustvarjalnih področjih. Začetki v Murski Soboti, »na robu države«, niso bili enostavni, na prve predstave je prišla le peščica ljudi, že po nekaj letih pa se je položaj drastično spremenil, miselnost, da je sodobni ples primeren le za velike urbane centre, se je izkazala za povsem napačno.
Štejejo le dejanja
Po Faričevih besedah je povsem napačna tudi miselnost, da lahko sodobni ples prosperira zgolj z iniciativo majhnih zasebnih zavodov in posameznikov. »Produkcija je prišla do meje, ko je treba vzpostaviti ustrezno strukturo s strani države, sicer lahko pričakujemo le še nazadovanje,« pravi.
Vlada Janeza Janše je pred dvema letoma ukinila Center sodobnih plesnih umetnosti, še preden se je dokončno konstituiral, kar je sprožilo proteste. Vendar ga tudi vlada, ki ji je sledila, kljub ponovni uvedbi samostojnega ministrstva za kulturo ni obudila? Na koncu štejejo le dejanja, je dejal Farič, velike besede ter pisanje nacionalnih programov za kulturo, ki se nato ne izvaja, so zgolj šov za medije.
Farič opozarja na nesprejemljivost »argumentov«, češ da je slovenski sodobni ples razdrobljen in izrazito kvalitativno neuravnotežen. »Vsaka umetniška zvrst je piramidalno strukturirana, nikjer ni zgolj vrhunskih projektov, če želiš, da je vrh piramide ustrezno visoko, je treba imeti široko platformo ustvarjalcev na vseh nivojih.«
Po različnih statistikah je zanimanje za sodobni ples pri občinstvu res občutno manjše kot denimo za gledališče, vendar še vedno večje kot denimo za balet, kljub temu pa so vložki vanj pri nas precej višji, ne nazadnje imamo dva nacionalna baletna ansambla.
Po Faričevem mnenju gre predvsem za izgovore, da se ničesar ne naredi. Center sodobnih plesnih umetnosti je bil zasnovan kot javni zavod in vsi vemo, kdo je pristojen za izpeljavo tovrstnih postopkov.
Organizacijske strukture v sodobnem plesu so v posameznih državah različne, da bi ugotovili, kateri modeli bi bili uporabni tudi v slovenskem prostoru, ki deluje v čedalje težjih razmerah in bolj okrnjenih formatih, so na festival povabili kar nekaj eminentnih gostov.
Po Faričevem mnenju sta britanski in francoski model dovolj domišljena. Svoje izkušnje bodo predstavili Laurent Van Kotte, svetovalec za ples na francoskem ministrstvu za kulturo, Kat Bridge, umetniška voditeljica Greenwich Dance Agency, in Brendan Keaney, direktor Dance East.
S slovensko je v marsičem primerljiva tudi avstrijska plesna scena, razlika je predvsem v višini sredstev, ker pa tudi sosedje nimajo urejenega modela, se zdi Fariču slovenski sodobni ples celo bolj vitalen.
V prihodnjih dneh bo v Murski Soboti seveda v ospredju predvsem ples. Danes je v gledališču Park nastopila francosko-nemška Company Sébastien Ramirez s predstavo Meja, ki jo odlikujejo velika dinamika, akrobatika in spektakelski značaj.
Takšna bo po Faričevih besedah večina produkcije, ki jo bomo videli na festivalu, poleg renomiranih plesalcev in koreografov, ki prihajajo iz Avstrije, Francije, Hrvaške, Madžarske, Nemčije, Španije, Velike Britanije in Slovenije, bodo med pomembnejšimi sklopi tudi predstavitve mladih plesalcev ter domačih in tujih plesnih šol in akademij.
Zaradi pomanjkanja sredstev so se letos morali odpovedati projektom na prostem, ki so v preteklih letih bili vitalen in atraktiven del repertoarja. Tokrat ne bo izgovora, da si ne bi ogledali predstav v dvoranah, cena vstopnice namreč znaša simboličen en evro.
Murska Sobota, slovenska prestolnica plesa? Po Faričevem mnenju se ne gre slepiti, da bi lahko bil to permanenten projekt, v času festivala pa je to povsem izvedljivo. Če bosta le lokalna in državna kulturna politika spoznali, da je to mogoče, smiselno ali celo nujno.
